Za dokončne odgovore je še prekmalu, a po kratkem razmisleku se mi že zdi, da je v štirih pogledih izid britanskega referenduma ogrozil prihodnost EU, v štirih pogledih pa ne.
Prvič, privedel je do takojšnjih negativnih gospodarskih posledic, ki sta jih že občutila tako Združeno kraljestvo samo kot tudi Evropska unija (in navsezadnje do manjše mere celotno svetovno gospodarstvo) ter ki se znajo še poglobiti v pretnjo nove krize, s katero se bodo še okrepile vse druge krize (finančna, gospodarska, begunska, politična), s katerimi se Unija že mora spopasti.
Prav tako se z njim, drugič, na splošno postavlja pod vprašaj uspeh evropskega povezovanja. Država članica, ki se odloči oditi (s kakršnokoli večino glasov že, in za kakršnokoli lastno politično ali gospodarsko ceno), zanika videz dobrodejne in dobro delujoče politične skupnosti ter Unijo tako navznoter kot navzven nemudoma osiromaši v geografskem, političnem in kulturnem smislu.
Poleg tega, tretjič, preti vplivati na počutje v razmerju do Unije v drugih državah članicah. V britanski izkušnji bodo navdih črpala podobna evroskeptična gibanja v drugih članicah. Čeprav je povsem mogoče in verjetno, da bo britanska izkušnja okrepila zavest na obeh straneh javnega mnenja v njih (pri zagovornikih ravno tako kot pri nasprotnikih evropskega povezovanja), je njegov potencialni učinek vsaj v tem, da lahko ponovno okrepi medvladni pristop k ovrednotenju koristi in stroškov članstva v Uniji v luči kratkoročnih nacionalnih interesov sodelujočih držav, s katerim lahko povezovanje zopet postane talec bolj siromašnih interesov nacionalizma, namesto da bi jih presegel.
S tem pa, končno, postavlja pod vprašaj kakršnokoli prihodnost v smislu nadaljnjega poglabljanja ali širitve povezovalnega projekta. Unija se je vedno morala spopadati z izzivom usklajevanja med sredotežnimi in sredobežnimi silami v samosvoji obliki federalnega ravnovesja med zvezno ravnjo in državami članicami ter iskati pravo pot med raznoterimi pogledi na želeno končno podobo Unije ali želene končne meje njenega članstva. V skladu z ono staro prispodobo mednarodne trgovine o kolesu, ki se mora venomer premikati naprej, sicer pade vstran, sta bila pristopa poglabljanja in širitve pogosto alternativni možnosti za poganjanje projekta povezovanja, britanski referendum pa preti vsaj za nekaj časa ustaviti obe.
A vendarle britanski referendum v marsikaterem pogledu ni nič kaj dosti drugačen od preteklih izkušenj Evropske unije, ki so jo vedno razvojno zaznamovale krize – »Evropa se bo klesala v krizah in bo seštevek ponujenih odgovorov na te krize«, je že pred leti zapisal Jean Monnet. Z drugimi besedami, taiste štiri poudarke, ki sem jih zgoraj opisal kot negativne implikacije britanskega referenduma za trdnost Evropske unije, lahko razumemo tudi kot še eno potrditev starih naukov in protislovij evropskega povezovanja.
Prvič, potencialno ogromna gospodarska škoda, ki jo preti utrpeti Združeno kraljestvo – ter morebiti obnovljeno politično trenje z Uniji bolj naklonjeno Škotstko, pa tudi negativne gospodarske posledice za EU in svetovno gospodarstvo so pravzaprav potrditev gospodarskih koristi povezovanja, tako zamišljenih kot dejanskih, ne glede na to, koliko je del britanske razprave dvomil o njih.
Po drugi strani, drugič, pa tudi britanski simbolni udarec podobi uspešnosti evropskega povezovanja ni docela nov, nepričakovan ali še nikoli viden. Kakorkoli že vrednotimo uspeh evropskega povezovanja, kot mirovni projekt, gospodarski interesni klub, naddržavno pravno ureditev ali naddržavno politično skupnost, odnos javnosti do tega projekta je bil vedno mešan. Če v ilustracijo ponudim le en nazoren in soroden primer, francosko izkušnjo z referendumi, podobnimi nedavnemu britanskemu. Leta 1972, ob načrtovani prvi širitvi, so bili izpeljani štirje referendumi, ne v Združenem kraljestvu, pač pa v ostalih treh kandidatkah (na Norveškem so volivci rekli ne) in v Franciji, kjer referendum sicer ni bil zahtevan, a ga je Pompidou razpisal, ker je želel z njim potrditi francosko pripadnost projektu povezovanja. Ko je v prid širitvi glasovalo le 61 % sodelujočih volivcev, ga naj bi rezultat močno osebno prizadel. Ko je dvajset let kasneje ob ustanovitvi Evropske unije z Maastrichtsko pogodbo referendumski manever ponovil Mitterrand, je v prid pogodbe glasovalo le dobrih 51 % volivcev (Danska pa jo je na prvem referendumu zavrnila). Leta 2005 pa je Chiracu v prid spodleteli ustavni pogodbi uspelo dobiti le še 45 % glasov (tri dni kasneje pa jo je podprlo le 38 % Nizozemcev). Unija je bila vedno protisloven projekt, ki je lovil ravnotežje ob iskanju podpore razdvojenega javnega mnenja.
To je vsekakor, tretjič, vedno zelo veljalo za Združeno kraljestvo, katerega odnos do Evropske unije, če ne tudi same ideje Evrope kot civilizacijskega oziroma kulturnega pojava, je bil vedno zadržan in kočljiv. Navsezadnje je celo Churchill, ki ga pogosto slavijo kot enega od največjih zgodnjih podpornikov povojnega evropskega povezovanja, leta 1930 zapisal: »Mi smo z Evropo, a nismo njen del. Smo povezani, a ne vključeni. Smo zainteresirani in povezani, a ne zaobjeti.« Sledi tega nelagodnega razmerja je mogoče najti v vseh letih britanskega članstva do sedaj, tako v političnih kot v pravnih krogih – eden od vodilnih britanskih sodnikov, Lord Denning, je ob sklepanju Maastrichtske pogodbe evropsko pravo denimo opisal kot »ogromen plimni val, ki podira naše morske branike in na grozo vseh prodira v notranjost prek naših polj in hiš«. Ne glede na širše posledice britanskega referenduma je bil pogled Združenega kraljestva na Evropo vedno poseben primer.
Ampak, končno, taki posebni primeri so bili vedno neločljivi sestavni del vsakršnega poskusa evropskega povezovanja. Če je hotel biti uspešen, se je moral povojni evropski projekt ob vsakem koraku svojega nadaljnjega razvoja soočiti s specifičnimi nacionalnimi interesi, čeravno različnega obsega in pomena. Naj gre za začetno francosko skepso, ko je zunanji minister Pinay na usodnem sestanku v Messini leta 1955 pod pritiskom Spaaka idejo Evropske gospodarske skupnosti podprl v nasprotju z jasnimi navodili lastnega vladnega kabineta, za iskanje vzvodom za pomiritev danskih ali irskih skrbi ob referendumskih zavrnitvah Maastrichtske pogodbe, Pogodbe iz Nice in Lizbonske pogodbe, ali pa za vrsto izvzetij, ki si jih je izpogajalo Združeno kraljestvo, snovalci načrtov povezovanja so morali vedno znova iskati kreativne načine, da so ugodili raznoterim nacionalnim interesom. Po prebolelem prvotnem šoku z britanskim referendumom bo težavno vprašanje prihodnjega razmerja med Združenim kraljestvom in EU še en tak izziv, ki bo zahteval nove kreativne rešitve.
Kakšne konkretne rešitve bodo ponujene in na koncu izpeljane, še ne vemo, čeprav se v praksi že ponuja več grobih primerjav z norveškim, švicarskih ali kakim tretjim modelom omejene vključitve v delovanje notranjega trga brez pretirane vključenosti v širšo politično skupnost. Tako ali drugače bo končna oblika razmerja med EU in Združenim kraljestvom nova, takoj kot je nov specifični izziv pred EU. Narava tega izziva pa vendarle ne bo povsem nova za projekt povezovanja, ki se je rodil in že do sedaj razvijal prek podobnih protislovij.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
