V glavnem se tako anonimna prijava zdi institut neformalnih dejanj in postopkov, tako ali drugače povezanih s pravom, sicer z vendarle omejeno vlogo tudi v formalnih pravnih postopkih. Gre za situacijo, ko posameznik ali skupina posameznikov zazna določeno nezakonitost, nepravilnost ali celo že nastalo škodo v družbi ali v nekem družbenem kolektivu, pa se zaradi bojazni, da bi prišlo do maščevanja s strani bistveno močnejšega posameznika, če bi se njihova identiteta razkrila, skrije v anonimnost. Ko gre za naznanitev hujših kaznivih dejanj in s tem povezane policijske postopke, se zdi v demokratični družbi tudi takšen način prijave upravičen in v javnem interesu. Ko gre torej za neko očitno zlo, ki je bilo storjeno, seveda ni pomembno, kdo je na to opozoril. Še bolj pa je pomembno seveda to, da policija zaščiti vir informacij pred javnostjo (ki jo potencialno tvori tudi povzročitelj kaznivega dejanja), četudi je vir informacij policiji znan, če je za takšnega posameznika javna izpostavljenost objektivno nevarna oziroma če sam to želi. Je pa jasno, da se številni ljudje na sploh ne bodo želeli poimensko izpostavljati pred policijo, ker niso povsem prepričani, da jih policija ne bo »razkrila« javnosti (in s tem storilcu kaznivega dejanja), npr. v svoje lastne dokazne namene.
Kaj pa inšpekcijski postopki? Tudi ti so namenjeni odkrivanju nezakonitosti in odpravljanju teh, kar je seveda v javnem interesu. Tudi ti se praviloma vodijo po uradni dolžnosti in so pogostoma odvisni od določene prijave, ki je lahko tudi anonimna. Tako npr. 24. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) določa: »Ne glede na določbe ZUP mora inšpektor obravnavati tudi anonimne prijave«. In le, »Če inšpektor v postopku ugotovi, da je prijava lažna, postopek ustavi«. Pri tem: »Šteje se, da je prijava lažna, če jo vlagatelj vloži, čeprav ve, da zavezanec ni kršil zakona ali drugega predpisa.« Toda ZIN ima tudi določbo 16. člena, ki izrecno zahteva varovanje tajnosti vira prijave s strani inšpektorja.
Do tu vse lepo in prav, saj se tudi v takšnem primeru zdijo anonimne prijave nekako v javnem interesu – da se potencialni oškodovanec ali drugače prizadeta oseba v demokratični družbi ne bi zbala prijaviti nepravilnosti inšpekciji. Toda, kaj če se takšna anonimna prijava iz nekakšne demokratične vrednote sprevrže v low-level democracy? Na primer v primeru vlaganja šikanoznih anonimnih prijav, ki so namenjene le podtikanju oziroma blatenju imena nekoga, katerega zasebnost in osebno dostojanstvo sta izpostavljena inšpekcijskemu nadzoru in s tem široki lupi javnosti.
Ob obstoječi ureditvi ZIN inšpekcija to v dobri veri vzame resno, saj bo težko kar vnaprej, brez konkretnega postopanja na terenu štela takšno prijavo za lažno, ker ni mogoče že vnaprej vedeti, da je prijavitelj ob prijavi vedel, da zavezanec ni kršil zakona ali drugih predpisov. Pri tem pa v primeru anonimne prijave tega še toliko bolj ne more vedeti! Potem pa se v kar 40 odstotkih takšnih prijav zgodi, da se nepravilnosti ne ugotovijo in je postopek ustavljen. Je potem takšna prijava še v javnem interesu? Nekdo je bil grdo »načet« v očeh javnosti, na koncu pa se je kar v približno pol primerih izkazalo, da je vse lepo in prav. Kdo bo potem takšnemu »preiskovancu« povrnil škodo v obliki razrvanih živcev, neprespanih noči, javnega »linča«?
Na to so me namreč opozorili v primerih ukrepanja šolske inšpekcije po 11. člena Zakona o šolski inšpekciji (ZSolI), kjer ta določa: »Izredni nadzor se opravi na podlagi pobude otroka in udeleženca izobraževanja, starša, skrbnika, rejnika, sveta staršev, skupnosti dijakov, predstavnika reprezentativnega sindikata v vrtcu ali šoli ali zaposlenih v vrtcu ali šoli. Gre za ukrepanje inšpekcije po tej določbi v povezavi z določbo ZIN glede anonimnih prijav.
Skratka na podlagi gornjega 11. člena ZSolI šolska inšpekcija ukrepa po prijavi t. i »zainteresiranih« oseb, katerih krog je precej širok, pri čemer se ZSolI uporablja kot lex specialis, ZIN pa v tem primeru kot lex generalis. Toda ena od interpretacij obeh zakonov bi lahko vodila k misli, da je anonimni prijavitelj lahko tudi nekdo izven kroga po ZSolI, inšpektor pa tega ne more nikakor preveriti, saj je ta anonimen in bi že zato moral prijavo zavreči kljub 24. členu ZIN (kajti – v tem primeru – lex specialis derogat legi generali). To bi pomenilo, da lex specialis nujno (logično) deanonimizira lex generalis, zato da se lahko sploh preveri, ali gre za upravičenega prijavitelja.
Toda šolska inšpekcija je izjemno vestna in v vidu varstva javnega interesa reagira že na vsako anonimno »opazko« (npr. da se učiteljica vede kot »zadrogirana najstnica«), ker to ZIN po dobesedni razlagi tudi od inšpekcije zahteva. Ob tem, da bi moja gornja interpretacija bila morda prezapletena za medsebojno uporabo ZSolI in ZIN, bi bilo pa vsekakor smiselno, da se od anonimnih prijav v šolskem prostoru zahteva njihovo večjo konkretizacijo oziroma bolj zahtevno razdelavo v prijavi, kot je to npr. v gornjem primeru. Četudi po mojem intimnem prepričanju v inšpekcijskih postopkih sploh ne rabimo anonimnih prijav, saj je inšpektor dolžan zagotoviti tajnost vira (seveda če vir to zahteva). In če anonimna prijava ne bi bila dovoljena npr. v šolskem prostoru, bi inšpektor lahko najprej zaslišal prijavitelja in tako sploh preliminarno ugotovil, ali gre za resno prijavo. Strogo bi pa moral varovati tajnost vira in za kršitev tega tudi primerno odgovarjati.
Jasno, da morajo biti šolniki odgovorni za svoja ravnanja v šoli. Toda v okoliščinah, ko je njihova avtoriteta s strani sodobne družbe, staršev in učencev in naposled države že tako močno omajana, so lahko prehitro žrtve raznoraznih »nagajanj« in podtikanj. Izpostavljanje potencialnemu »blatenju« učitelja ima lahko nepopravljive posledice za šolski prostor, ki je specifičen in temelji na veliki meri zaupanja med starši, učitelji in učenci. Resne kršitve naj bodo resno obravnavane in resno sankcionirane – tudi na podlagi resne prijave.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
