c S

Teater črkobralskega absurda

dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
11.04.2016 Kolega Teršek je pred časom na tem istem spletnem portalu napisal pravi »venček« pravnoformalističnih absurdov, s katerimi je v glavnem kritiziral postopanje slovenskega uradništva v zadevah »majhnih« ljudi. Tu sicer pišem o nečem drugem, o javnih aktualnih temah, skupna rdeča nit pa je kritika pravnega formalizma oziroma t. i. črkobralstva, ki vsakemu razmišljujočemu pravniku bržkone naježi lase.

Pravni formalizem mi pomeni pretiravanje s pravno formalnostjo, s katero ni seveda nič narobe, saj je kot »oblikovnost« izjemno pomembna lastnost prava. Tako se z obliko v pravu pretirava tedaj, ko bi moral govoriti ratio legis, smisel in (tako ali drugače objektiviziran) namen zakona. Oblika prava je seveda njegovo izhodišče, saj drugače pravnih norm niti zaznati ne bi mogli, jo je pa treba primerno korigirati z njihovo vsebino.

Pravni formalizem, navadno s strani raznih uradnikov mi je sicer že večkrat povzročal eksistencialne »stiske«, saj človeka vodi v absurd, za katerega je značilna ravno odsotnost smisla v pravu. To je še kako moč začutiti v Kafkovem Procesu, ki je ena izmed najboljših kritik pravnega formalizma v svetovni literaturi in je naperjena proti rigidnemu pravnemu pozitivizmu in njegovemu »paradnemu« formalizmu v Avstro-Ogrski monarhiji ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Tedanje razmere seveda niso identične z današnjimi, vendar tu in tam, ko se človek znajde v primežu absurdne pravnoformalistične mašinerije prav gotovo doživi nekaj tistega »duha iz steklenice« tega Kafkovega romana. In tako, kot je za absurd, nesmisel najboljše zdravilo smisel (logos – logoterapija kot terapija s smislom), je tudi za pravni formalizem zdravilo smisel, namen, ratio legis, pravna načela, pravne vrednote – skratka pravna vsebina.

Kaj me je ta teden zbodlo, kar bi lahko povezali tudi s pravnim formalizmom?

Prvič je to primer odvzema fantkov starim staršem in njihova oddaja v rejništvo s strani Centra za socialno delo Velenje, ki je pretekli teden dodobra razburkal našo javnost. Seveda sem zadevo opazoval prek medijev in ne poznam vseh podrobnosti – kar je v pravu sicer nujno. A vsaj kot gledalec dnevnih novic sem podoživel nekaj tistega kafkovskega: vsi (še posebej verjetno tisti, ki imamo majhne otroke) smo bili ob tem nekako šokirani, socialna inšpekcija pa pride na dan z novico, da je bilo vse ok: »Ni bilo ugotovljenih nepravilnosti v postopanju CSD.« Verjetno je postopek tekel po »črki zakona«, kot teče medicinska operacija, pacient pa na koncu umre. Pa vpraša voditeljica Odmevov direktorja inšpekcije, kje so razlogi za odvzem otrok. Odgovor pa v smislu petitio principii, da ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, ker je bilo ugotovljeno pravnoformalno vse v redu, saj stara starša nista primerno sodelovala. Če bi stara starša bila kaj hudo bolna in tako nesposobna vzgoje otrok, bi to človek lahko razumel in bi se to lahko povedalo brez kršitve pravil o varstvu občutljivih osebnih podatkov, saj ne bi bilo treba iti v podrobnosti.

Kasneje je socialni inšpekciji pritrdil tudi urad Varuhinje za človekove pravice, ki je potegnil zajca iz klobuka v smislu tega, da ve za razloge, a jih javnosti ne sme izdati. Spomnimo se, tudi pri Josefu K. so obstajali »razlogi« za odvzem prostosti, v to so bili uradni organi celo trdno prepričani, le pojasniti mu jih niso znali. 

Naslednja zadeva, ki me »tišči«, pa je trenutno »modna« zahteva raznoraznih družbenih skupin za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o novo sprejetih ali dopolnjenih zakonih, ki se jih praviloma ne tičejo. Najprej je bila tu t. i. Apaška pobuda delavcev migrantov, zdaj pa še sindikat policistov. Predvsem slednja možnost se mi zdi povsem nesprejemljiva, saj pomeni po eni strani neke vrste mini coup d'etat. Civilna nepokorščina – zoper državo in to s strani inherentnega dela državnega aparata, ki je povrh najpomembnejši branik javnega reda. Po drugi strani pa lahko to razumemo kot potezo iz skrajnega obupa, ki jo premier ne more kar tako prezreti, saj se »ruši« država pred njegovimi nogami. Sicer pa na sploh v takšni zadevi, ko se očitno zlorablja pravica do referenduma za stvari, ki se te ne tičejo, in vlagatelj zahteve celo prizna, da je to izraz njegove civilne nepokorščine, se ta pravica enostavno zavrne oziroma, postopkovno, zahteva zavrže. Enostavno – nimaš pravnega interesa. In pika. Če to velja za vse pravne postopke, naj velja tudi za tega.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.