Ustavno sodišče je svojo odločitev utemeljevalo s tem, da niso bili izpolnjeni pogoji po 156. členu Ustave, saj Vrhovno sodišče ni prekinilo postopka, da bi zahtevalo presojo ustavnosti te določbe pred Ustavnim sodiščem. S tem se delno ni strinjal ustavni sodnik Deisinger, češ da po vsebini gre za poseg v sodničino ustavno jamstvo neodvisnosti.
Kako lahko torej razumemo takšno odločitev Ustavnega sodišča?
Menim, da je odločitev izrazito formalistična, saj je večina v Ustavnem sodišču uporabila manever »skrivanja za črko« pravne določbe. Nekdo bi rekel temu tudi sodniško samozadržanje, kar je sicer varna poteza, če ni dovolj poguma za kaj več. Dobro: vsakemu je vnaprej jasno, da pogoji po 156. členu Ustave niso bili izpolnjeni. In tu se je za večino zgodba tudi končala! Vsebinskim razlogom, ki jih je navedel ustavni sodnik Deisinger, pač niso želeli prisluhniti. Četudi se zdijo dimenzije tega problema še mnogo širše, kot jih nakazal Deisinger. Za kaj gre?
Člen 156. Ustave varuje sodišče zoper potencialno neustavno delovanje zakonodajalca, čemur je v primeru sodnikov posameznikov in soglasnih senatov lahko uslišano. Ne more pa varovati -- v sedanjih pogojih prepovedi ločenih mnenj (ne le v primeru »neposlušnosti« vrhovnih sodnikov, temveč tudi višjih sodnikov – to se je do sedaj prezrlo!!) -- ustavnih argumentov posameznih sodnikov, ki se ne strinjajo z večino v senatu. In ravno v tem zadnjem primeru je Ustavno sodišče padlo na testu varstva ustavnosti, ker je to prezrlo, kar je sicer nakazal Deisinger v svojem pritrdilnem ločenem mnenju. To, da se mora hočeš nočeš nek vrhovni sodnik, ki predstavlja vrh sodne veje oblasti, »utopiti« v volji večine, se mi zdi popolnoma nespremenljivo s stališča ustavno zagotovljene neodvisnosti sodstva in seveda tudi sodnikov, ki so njegov sestavni del.
Mislim, da bi se v tej zadevi dalo iti še dlje od Deisingerjevega pogleda in morda v sodničini 'zahtevi' celo prepoznati 'pobudo', saj je to v takšni situaciji edino ustavno pravno sredstvo, ki preostane sodniku, da opozori na ustavno spornost zakonodaje, ki sili v molk »neposlušne« sodnike. Resda Ustavno sodišče nerado prizna državnim organom pravni interes v takšni situaciji, toda če bi v tem prepoznalo ustavni konflikt vrhovnega sodnika z zakonodajalcem, se temu seveda ne bi moglo izogniti.
Žogica je zdaj na pravosodnem ministrstvu, da ustrezno popravi zakonodajo, kar na podlagi medijskih zapisov očitno tudi namerava. Iz prvih idej o spremembi le ZKP, se zdaj razmišlja še o ZPP. Kaj pa ZUS in tudi za višje sodnike? Vse lepo in prav, že nekaj bi bilo veliko.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
