Čez palec bi lahko ugotovili, da se splošno zaupanje na naši celini vsaj v okviru Evropske unije razteza bolj čez sever in zahod, deloma tudi v osredju, nezaupanje pa se širi bolj po vzhodu in jugu, mestoma tudi centru. Na eni strani so t. i. stare demokracije, na drugi strani pa ozemlja, ki so v bližnji preteklosti »gostila« komunizem ali jih še danes »greje« vroča mediteranska klima. Seveda pa bi razdelitev v dva tabora bila preveč enostavna oz. črno-bela in kot takšna ne bi povsem odražala realnosti. Ta gotovo ni v binarnih alternativah (0 ali 1), ampak bolj v vrednostih na (drsni) lestvici: bolj ali manj.
Kam bi potemtakem na tej lestvici uvrstili našo Slovenijo?
V tem smislu je kot naročena prišla objava mednarodne raziskava Transparency International o merjenju zaznave korupcije v letu 2015. To je seveda le eden od pokazateljev dejanskega stanja, saj je prava slika gotovo bolj kompleksna. Pa vendar je to referenčna točka, ki nekaj pove.
Podatki iz te raziskave kažejo, da je Slovenija za razliko od leta 2014 napredovala za pet mest in se uvrstila na 35 mesto na svetu. Pri tem sta me zmotila ogorčena odziva tega bojda izjemno slabega rezultata s strani Transparency International Slovenija in Komisije za preprečevanje korupcije. Sicer razumem skrb organov, ki jim je boj proti korupciji »vsakdanji kruh«, a denimo naši južni sosedje bi takšen rezultat bržkone »prodali« javnosti kot uspeh. Tudi meni samemu se ta rezultat objektivno ne zdi tako slab – še posebej v primerjavi s tem, kar gledam in poslušam vsak večer na poročilih. Navsezadnje smo na tej lestvici še vseeno »najboljši« med bivšimi jugoslovanskimi republikami in tudi boljši od večine bivših komunističnih držav v srednji in vzhodni Evropi. Le Poljska je pred nami, baltske države pa »zahodnjaki« že tako ali tako štejemo med high-trust countries. A poglejmo, Litva je le eno mesto pred nami!
No, nisem naiven in vem kje tiči grenkoba: nekako se zavedamo, da smo pred »jugo« republikami kar zadeva korupcijo že tako ali tako bili v nekdanji skupni državi, omenjene vzhodne in srednje evropske države pa so bile za »železno zaveso«. Kakšen napredek smo torej naredili v zadnjih 25 letih?
Nekoč smo upali, da bomo nova »Švica«, kar bi v protikorupcijskem besednjaku pomenilo Skandinavijo, bilo pa bi čisto spodobno, če bi ujeli Avstrijo (tam nekje na 15. mestu omenjene lestvice), skupaj s katero smo nekoč delili politično in pravno kulturo.
Okoli 60. mesta na tej lestvici je denimo Bolgarija. Spomnimo se pred časom prave male revolucije s strani bolgarske civilne družbe zaradi številnih resnih očitkov o koruptivnosti vladajočih elit. Zato so Bolgari šli v popolno odprtost in javnost npr. delovanja njihovega sodnega sveta, kot le primera delovanja državne institucije. Zato, da bi že vnaprej preprečili vsakršen dvom o potencialni korupciji, je čisto vse odprto in javno; torej prav vse, kar se dogaja v tej instituciji – tudi sami konkretni spisi in vsi podatki o sodnikih, o katerih se razpravlja na sejah te institucije.
Ko je denimo gornje na nekem sestanku delovne skupne ENCJ slišala neka angleška višja upravna sodnica, je dobesedno dejala: »I was horrified.« Bolgarska kolegica pa je odvrnila: »Nismo imeli izbire, gradimo iz dna.«Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
