Španski El Pais je zadnjem tednu prejšnjega leta poročal, da se je profesor Oscar Vives iz Univerze Valencia, sicer domačin iz vasice Benassal, dokopal do še neodkritega gradiva o ozadju nekaterih letalskih napadov in bombardiranja v španski državljanski vojni. Maja 1938 so letala nemške legije Kondor bombardirale vasice Albocàsser, Ares del Maestrat, Benassal in Vilar de Canes v provinci Castellon v španski regiji Comunidad Valenciana, čeprav so bile te daleč stran od vojne črte. V napadu je umrlo več deset civilistov, še več pa je bilo ranjenih.
Zakaj je nemško nacistično letalstvo bombardiralo te strateško popolnoma nepomembne vasice? Zakaj so morali nedolžni civilisti tako surovo umreti? Da je bil napad na vasice popolno presenečenje, kažejo tudi reakcije prebivalcev, ki so letala gromko pozdravljali in se veselili njihovega prihoda. Oscar Vives je na rešitev več desetletne zagonetke postal pozoren, ko je prebral knjigo Antonyja Beevorja, La Guerra Civil española (Editorial Planeta, 2011). Dokumenti v nemških vojaških arhivih v Freiburgu so mu razkrili, da je bil razlog za napad na vasice popolnoma banalen, saj ni bil nujen iz vojaško-strateškega vidika. Piloti legije Kondor niso natančno vedeli kaj počnejo nad štirimi vasicami v provinci Castellon. Vodstvo takratnega totalitarnega režima na čelu s hudodelcem Hitlerjem, je namreč želelo preizkusiti nova letala tipa Junker 87 Stuka, ki so nato v drugi svetovni vojni sejala zlo po celotni Evropi. Žrtve so torej umrle zaman, tako kot že mnogi pred njimi in kasneje. Trenutno je tik pred objavo dokumentarni film »Experimento Stuka«, ki obuja spomine na tragične dogodke.
Opisana hudodelstva znova odpirajo težka filozofska vprašanja, čemu je bilo takšno zlo potrebno, in poudarjajo njegovo popolno nesmiselnost oziroma banalnost. Hannah Arendt je v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu skovala izraz »banalnost zla«, kjer je Adolfa Eichmanna opisala kot uradnika, ki je zvesto, pedantno in skrbno izpolnjeval hudodelske ukaze svojih nadrejenih. Arendtova je tako zapisala, »da je Eichmann v celoti deloval v okviru presoje, ki so jo od njega zahtevali: deloval je po pravilu, preučil ukaz, ki so mu ga izdali, v smislu »očitne« pravne veljavnosti, torej zakonitosti; ni se mu bilo treba zanašati na »vest,« saj ni bil eden tistih, ki z zakoni njegove države niso bili seznanjeni.« (Eichmann v Jeruzalemu, Študentska založba, 2007, str. 336). Zakaj je bilo potrebno bombardirati zaspane castellonske vasice, če bi bilo mogoče letala preizkusiti tudi brez človeških žrtev?
Arendtova nadaljuje, da je »težava pri Eichmannu … bila prav v tem, da mu je bilo podobnih toliko ljudi, in da ti niso bili niti perverzni niti sadistični, da so bili, in so še vedno, strašansko in zastrašujoče normalni.« (prav tam, str. 318). Vzporednice med hudodelstvi Eichmanna in bombardiranjem castellonskih vasic tečejo tako na ravni banalnosti kot tudi nesmiselnosti. Ardentova nato še poudarja, da »ko govorim o banalnosti zla, to počnem na strogo faktografski ravni in poudarjam fenomen, ki je na procesu bodel v oči. Eichmann ni bil ne Jago ne Macbeth in niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se tako kot Rihard III. odločil, »da bo podel«. Razen izredne marljivosti, ki jo je vložil v osebno napredovanje, ni imel nobenih motivov. In ta marljivost sama po sebi nikakor ni bila zločinska; zagotovo ne bi nikoli umoril svojega nadrejenega, da bi podedoval njegov položaj.« (prav tam, str. 330).
Totalitarni režimi povzročajo številne krivice in sistematične kršitve človekovih pravic. Nesmiselnost oziroma banalnost zla se ne kaže le v suhoparnem in sistematičnem izpolnjevanju ukazov, temveč tudi v nesmiselnem kršenju temeljnih predpostavk človekovega dostojanstva in pravnih prepovedi hudodelstev. Večina vojnih hudodelstev zoper civiliste in hudodelstev zoper človečnost je posledica popolnoma nesmiselnih odločitev vsakokratnih avtokratov. Žrtve v castellonskih vasicah so umrle prav zaradi nesmiselnih čustvenih ekscesov takratnega nacističnega vodstva, saj bombardiranja niso pripomogla k dosegu in izboljšanju vojaških ciljev. Podobno kot so umrle žrtve v jamah in rudniških jaških na Celjskem ter drugod na slovenskem ozemlju, kjer so neposredni storilci banalno izpolnjevali ukaze svojih nadrejenih. Če so bile te žrtve zverinsko razčlovečene na temelju maščevalnih odločitev komunističnega vodstva, so castellonske žrtve umrle zaradi abotnih, egocentričnih in nesmiselnih ukazov nacističnih voditeljev.
Filozofinja Arendt je v zgoraj omenjenem temeljnem delu izvirno in prepričljivo utemeljila, da je razloge za genocid, hudodelstva in sistematične kršitve človekovih pravic iskati ne le v sprevrženosti takšnih in drugačnih odločitev totalitarnih oblasti, temveč predvsem v banalnem izvrševanju teh odločitev s strani običajnih ljudi, vojakov, paznikov, zdravnikov, sodnikov ali pa Havlovega prodajalca zelenjave. Le tako se zdi, da je mogoče razumljivo pojasniti tudi nesmiselno odločitev, da se proti koncu španske državljanske vojne zbombardira štiri castellonske vasice s ciljem, da se preizkusi novo izdelana letala in njihovo orožje. Enako kot je tudi banalno, zakaj so piloti zašli tako daleč stran od bojne črte zgolj zato, da bombardirajo nič hudega sluteče prebivalce podeželskih vasic. Ti dogodki tako znova opozarjajo na nesmiselnost zla in na banalnost slepega uresničevanja hudodelskih odločitev, ki imajo (lahko) dolgotrajne negativne posledice za življenje posameznikov, njihovih družin in celotne družbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
