Nekega jutra vstanem,
stopim iz hiše.
Na pločniku je luknja.
Ne opazim je in padem vanjo.
Naslednji dan
stopim iz hiše,
pozabim, da je na pločniku luknja,
in spet padem vanjo.
Tretjega dne stopim iz hiše
in se poskusim spomniti,
da je na pločniku luknja.
Vendar se ne spomnim
in padem vanjo.
Četrtega dne stopim iz hiše
in se poskusim spomniti,
da je na pločniku luknja.
Spomnim se,
ampak luknje vseeno ne opazim
in spet padem vanjo.
Petega dne stopim iz hiše,
zagledam luknjo,
vzamem zalet in skočim,
preskočim na drugo stran.
Ves ponosen začnem skakati od veselja
in pri tem spet padem v luknjo.
Šestega dne šele spoznam,
da bi bilo udobneje
hoditi po pločniku na drugi strani.
(Jorge Bucay)
Zgodba o padanju vedno v isto luknjo je zgodba o problemih, ki se ponavljajo. Toda ali je res krivo, da nanje pozabljamo? Izgovorov o padanju v isto »jamo« je veliko.
Kot varuhinja človekovih pravic sem na sredini svojega šestletnega mandata. Z žalostjo ugotavljam, da že leta ponavljamo ista priporočila. Vsi jih razumejo in celo sprejmejo, potem pa se nič ne zgodi. Če bi morala navesti, kje je stanje najhujše in ostajajo priporočila delno ali v celoti neuresničena, bi se težko odločila, katero med mnogimi bi dala na prvo mesto. Na več področjih vsako leto zatrjujemo, da je za neuresničitev kriva finančna kriza. Žal bi pogosto lahko rekli, da tudi moralna.
Najšibkejši in najranljivejši so tisti, ki živijo na robu, ki so manjšina. Mnogi jih ne vidijo ali pa odločajo namesto njih, ker se jim zdijo premalo številčni, da bi se z njimi intenzivneje ukvarjali. Ne morejo odločati o volilnem rezultatu. Včasih so združeni v tako različna društva, da ne govorijo istega jezika – in že jih ne razumemo. To so otroci, starejši, invalidi, osebe s posebnimi potrebami, manjšine ... Vsi in vsak zase. Ob koncu decembra smo spet dobili peticijo staršev otrok s posebnimi potrebami in odraslih, ki imajo različne motnje, bolezni, težave, invalidnosti.
Morda lahko začnem tudi s pozitivno novico. Vse več jih je, ki stopajo med ljudi, se vozijo z avtobusi, se v spremstvu staršev ali sorodnikov udeležujejo različnih prireditev – so vidni. Tudi kot varuhinja sem začutila neizmerno potrebo, da jih pokažem vesoljni Sloveniji. Tu so, ob nas, pa čeprav na vozičkih in drugačni, vendar nikakor ne kličejo po usmiljenju. Papež Frančišek je prihajajoče leto razglasil za leto usmiljenja. Prav je tako, če bo le kaj bolje. A vsi ti borci si zaslužijo priznanje in pravice, usmiljenje naj bo zgolj v tem, da se prav zaradi takih čustev zanje močno borimo. Nikakor to ne pomeni, da se nam le smilijo in jim podarimo pogled, ki pove, da nam je hudo, toda nič več od tega.
V Varuhovem uradu smo v zadnjih treh letih štiri sprejeli medse na prakso. Želim, da bi nas posnemali. Otroci s posebnimi potrebami se lahko rodijo komurkoli ali taki postanejo pozneje. Nikoli ni mogoče vnaprej vedeti, kdaj se te potrebe pojavijo in kako. Danes jih vsaj prepoznamo, vendar ugotavljanje in priznavanje pravic ter dodeljevanje finančne in terapevtske pomoči pogosto trajajo predolgo. Spominjam se preplaha, ki ga je neki deček povzročil na neki osnovni šoli. Šele ko so prišli vseh barv mikrofoni in so o njem, o starših, o tistih, ki so želeli šolo zaradi njega zapustiti, govorili v televizijskih oddajah, se je premaknilo. Dobil je spremljevalca, ki mu pomaga in je ob njem, ko je najhuje. Tam je zato, da otrok zaradi svoje drugačnosti za katero od pravic ne prikrajša sošolca, znanca, prijatelja. Saj ni kriv, ugotavljamo. In se sprašujemo, kdo pa potem je. Prvi korak je vidnost teh otrok. Težave imajo v zdravstvu, šolstvu in pozneje pri zaposlovanju, saj jih večina ne dobi niti priložnosti.
Ob dnevu človekovih pravic smo se tokrat posvetili mladim in njihovemu dostojanstvu, ki ga izgubljajo, ker se jim po šolanju zaprejo številna vrata. Preživljajo obdobja brezupa in žalosti. Uveljavlja se prekarno delo, nov sistem izkoriščanja delavcev, ki pomeni prenašanje vseh tveganj na trg dela in s tem na delavce, njihove družine in otroke. Če si zdrav in dela zmožen, pa dela nimaš, zagotovo propadaš – ne le materialno, tudi duhovno in socialno. Težko je bilo poslušati besede nekega predstavnika oblasti, da se na zavodih za zaposlovanje srečujejo ljudje z istimi problemi in v enakem položaju, zato jim ne sme biti nerodno. Pa jim je. Naj nekdo z visoko izobrazbo, ki je imel nekoč dobro službo, v manjšem kraju, kjer so ga poznali kot dobro situiranega, s čudovito družino, avtom, hišo, poskusi nekega dne sosedu ali znancu z ulice reči, da je že tri leta brez službe in da hodi k psihiatru. In naj počaka odziv vasi, kraja, ulice.
Vsi, ki delamo v institucijah z ljudmi, bi se morali odzivati čim bolj človeško. Ljudje padajo iz ene »jame« v drugo, iz plitve v globljo, in tonejo. Uradniki pa samo zamahnejo z roko in si mislijo: moja služba traja do 16. ure, potem moram po otroke, pa kaj skuhati, se spočiti, gledati televizijo, rad bi bral knjige. Ne zavedamo se, da ljudje, ki zberejo velikanski pogum, da pridejo v tako institucijo, še zlasti na center za socialno delo, niso v lahkem položaju. Občutijo nemoč, poraz, pričakujejo vsaj sočutje, lepo besedo, če ne kar vso pomoč. Sočutje namreč ni dovolj. Potrebujejo dobre nasvete vseh, ki znajo in zmorejo.
Varuh je kot kontrolni most, ki povezuje ljudi in državne institucije. Na njem stoji in kontrolira, kaj sporočajo ljudje, ter išče možnosti, kako način to prenesti oblasti in kako ljudem sporočiti, kaj je ta naredila ali bo naredila zanje.
Pa so prišli še begunci. Sprva so bili vsak dan v vseh poročilih, podnevi in ponoči. Njihovo natančno število in kraji, kjer so se gibali. Obiskovali so jih novinarji in se jezili, ker niso mogli prav do njih. Tam so bile in so nevladne in humanitarne organizacije, policija in celo vojska. Zdaj je novic o njih v medijih mnogo manj. Morda je tako celo prav in je bilo narobe, da smo vsak dan gledali množice izmučenih. Ne smemo pa postati apatični. Zdaj je največ uporov proti ograjam, mrežam ali kakorkoli jim že rečemo, skratka vsem različnim »zavesam«, ki kažejo obrise nekdanjih meja. Nas mora biti strah jutrišnjega dne, leta? Kaj bi dali za pravilen odgovor.
Oni dan sem videla reklamni plakat zlatarne z božičnim in novoletnim voščilom. Na njem je čudovito dekle s prelepim nakitom in črnim turbanom na glavi. Pred leti bi videli modni dodatek, danes muslimanski turban. Nekateri so zaradi tega želeli bojkotirati izdelke. Vidiš to, kar želiš: lepo oblečeno mladenko ali pa samo pokrivalo. Časi in tudi ljudje se nedvomno spreminjajo, žal na slabše. Pa saj so vendar vsi ti ljudje zelo verni, si rečem. Vse vere učijo le dobro: spoštovati, ljubiti človeka, mu pomagati, biti dober, pošten, odkrit. Je mogoče, da katera vera ni »prava«, da verniki niso pravi in da ne verujejo v to, kar govorijo?
Pred časom so napadali »drugačne«. Med drugim tiste, zaradi katerih smo imeli nedeljski referendum. V lokalih in na cesti pa tudi v medijih. Potem ko se je že malo umirilo, se je spet razvnelo. So nam kaj ukradli? Si res ne zaslužijo vseh pravic? Ali večino moti samo ena pravica?
Nikoli ne veš, kdaj boš na vozičku, kdaj se ti bo rodil otrok ali vnuk z Downovim sindromom ali avtizmom, morda bo imel le motnjo pozornosti. Lahko bo gej, lezbijka. Morda se bo poročil z nekom, ki bo druge vere. Pravoslavne, evangeličanske, lahko bo ateist, morda bo član čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja. Kako bomo gledali na vse te ljudi? Bomo vedno tako sovražni, kot znamo biti danes? Večkrat nas opozarjajo na domnevne primere sovražnega govora ali sovraštva in pričakujejo Varuhov odziv ali napotila, kam naj se obrnejo. V pobudah s tega področja se kaže zelo različno razumevanje tako imenovanega sovražnega govora in tudi vloge Varuha. Mnogi pričakujejo, da bomo javno obsodili vse izjave, ki po njihovem mnenju pomenijo sovražni govor. Nekatere tovrstne pobude so tudi ideološko in politično motivirane. Če bi Varuh privolil v takšne zahteve, bi se lahko izgubil v množici mnenj, ki se vsak dan pojavljajo zlasti na spletu. Izgubil bi merilo za odziv, saj bi se odzivi primerjali med seboj, vsak pobudnik pa je prepričan, da je obsodbe vreden ravno primer, na katerega opozarja.
Varuh je že večkrat javno sporočil, da obsoja vse primere spodbujanja nestrpnosti in sovraštva. Na posamezne primere se odzivamo le, kadar imajo nesporno elemente, ki jih prepoveduje Ustava RS. To so zlasti primeri spodbujanja sovražnosti do manjšin, ki se same ne morejo odzivati oziroma nimajo dostopa do medijev. Ustava namreč v 63. členu zelo jasno kot protiustavno opredeljuje spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti na tej podlagi. Mnogi pobudniki tudi ne razlikujejo med javnim spodbujanjem sovraštva in nestrpnostjo ter razpihovanjem narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti ter izrazi sovraštva in strpnosti ali groženj, ki so usmerjeni k posameznikom, pogosto tudi politikom. V takšnih primerih mora prizadeti namreč sam uporabiti pravne poti za zaščito sebe in svojega dobrega imena. V okviru kazenskopravne zaščite, ki mu je na voljo, lahko vloži zasebno tožbo zaradi katerega od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ali zasebno tožbo v okviru možnosti civilnopravnega varstva svojih osebnostnih pravic.
Varuh je tudi partner in podpornik projekta »Z (od)govorom nad sovražni govor«. Pojasnjujemo, da Varuh ni pristojen za presojo, ali so v posameznem primeru podani znaki kaznivega dejanja. Zanjo so pristojni organi odkrivanja, predvsem pa pregona in sojenja, če do njega pride. Zato ne posamezni pobudniki ne novinarji od Varuha ne morejo pričakovati, da se bo opredeljeval glede kaznivosti posameznih izjav ali sporočil. Zaradi varstva svobode izražanja in svobode medijev pa so pogoji za kazenski pregon govorjene ali pisane besede upravičeno tudi zelo strogi. Očitno je, da v praksi obstaja široko »sivo« polje neprimernega javnega govora, ki ne izpolnjuje zahtev za kazenski pregon. Zato tudi ni preprostega odgovora, kako se odzvati na izraze sovraštva in nestrpnosti in jih omejiti. Kazenski odziv je primeren le v najskrajnejših primerih, ko grozi nasilje ali je govor usmerjen proti skupini, ki se jo želi diskriminirati. Zato so pomembne tudi druge oblike odziva in javnih obsodb, nesprejemljivih praks. Odziv mora biti takojšen in po možnosti tam, kjer se pojavljajo nesprejemljive izjave. Če se torej to dogaja v politiki, naj se ta odzove. Če se pojavlja na forumih, naj se odzivajo udeleženci. Imamo tudi samoregulacijske mehanizme odzivov, kakršen je novinarsko častno razsodišče. Pomembno bi bilo, da bi poslanci in drugi politiki sprejeli etični kodeks in oblikovali razsodišče za posamezne primere v politiki, ki so vredni javne obsodbe. Prav tako smo v minulih poročilih predlagali, naj se prouči možnost, da bi bilo javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti sankcionirano kot prekršek. Zakon o javnem redu in miru namreč kot prekršek ne predvideva posebej izrazov sovraštva in nestrpnosti prek spleta in novih sredstev posredovanja vsebin (družbena omrežja). Varuh meni, da bi bilo z ustrezno interpretacijo opredelitve javnega kraja iz 1. točke 2. člena ZJRM-1 tudi te oblike komuniciranja mogoče opredeliti kot javni kraj, ki je pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da se je naše priporočilo, da bi se v praksi preizkusila možnost, da bi se v postopku o prekršku uporabila interpretacija spletnega prostora kot javnega kraja, udejanja. Odškodnine zaradi neupravičenega posega v zasebnost z javno objavo bi prav tako morale biti višje in Varuh je v poročilih že večkrat priporočil, da bi tudi v Sloveniji kazalo razmisliti o možnosti uzakonitve civilne kazni oziroma odškodnine zaradi neupravičenega posega v zasebnost z javno objavo. Prizadeti mora namreč dokazovati materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala z objavo neupravičenih očitkov, zato so dosojene odškodnine za poseg v osebnostne pravice prenizke, da bi na vse nacionalistično usmerjene medije delovale odvračalno. Lani smo obravnavali tudi problem možnosti kazenskega pregona tistih, ki z javnimi izjavami anonimno ali pod psevdonimom z različnimi vsebinami in blogi posegajo v čast in dobro ime posameznikov, ki po veljavni ureditvi nimajo zakonite možnosti za identifikacijo storilcev takšnih dejanj.
Čas, ki ga živimo, torej je poln odzivov na vsakodnevne dogodke, ti pa so zlasti negativni. Naša naloga je, da jih spremljamo, analiziramo, k njim pa tudi kritično pristopamo. A ne tako, da žalimo vsevprek in vsakogar. Pregovor, da razsuti riž lahko poberemo, izgovorjenih besed pa ne moremo, je zelo zgovoren. Dan za dnem spremljamo glasove za in proti na različnih področjih, ki pa niso le konstruktivna kritika nasprotnega prepričanja, temveč v nebo vpijoč glas, ki včasih ne dopušča nasprotnega mnenja. Zato je vse pohvale vreden posvet na temo sovražnosti in sovražnega govora, ki ga je prejšnji teden organizirala SAZU. Vredno razmisleka.
Če bomo na tem področju naredili korak naprej, če bomo zgled mladim, ki kot pivnik posrkajo vse, kar vidijo, slišijo in zaznajo, če bomo boljši od tistih, ki so slabi in nam ne bi smeli biti za zgled, potem bo ena izmed novoletnih želja mnogih nekoč uresničena. Kdaj se bo to zgodilo, pa je odvisno od vseh nas.
Začnimo danes in ne čakajmo na 1. 1. 2016. Vsak trenutek je namreč nova priložnost za strpnost do vseh drugačnih, do različnih mnenj in političnih prepričanj, do sedanjosti in preteklosti. Naj vrže kamen, kdor je brez slehernega greha.
Pa srečno!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
