Če, vsaj za namene te kolumne, predpostavimo, da je Slovenija res ugrabljena država, se nujno in logično postavi vprašanje, kdo jo je ugrabil. Vprašanje je hudičevo težko, ker je ugrabitev, do katere po definiciji pride na neformalen, prikrit način pod krinko formalne pravne skladnosti, zelo težko dokazovati in še težje dokazati. Pa vendar, ko ugrabljeno državo vidimo in živimo, jo prepoznamo. Skoraj tako kot pornografijo, prosto po ameriškem Vrhovnem sodišču.
Dovolite mi, da za razrešitev te diabolične zagonetke tvegam naslednjo hipotezo. Našo državo je ugrabil novi razred. Točno tisti, o katerem je že leta 1957 nadvse genialno pisal Milovan Djilas, katerega istoimensko delo lahko šele od leta 2014 (le zakaj?!) prebiramo tudi v slovenskem jeziku. Djilasovo pisanje je tako aktualno, da je pravzaprav naravnost srhljivo, saj vse podobnosti Slovenije leta 2015 z opisom sistema politične in s tem vsestranske vladavine novega razreda iz leta 1957, žal, še zdaleč niso naključne.
Ne verjamete? Preberite knjigo. Za vse tiste, ki pa tega še niste storili, v nadaljevanju navajam nekaj najbolj povednih Djilasovih poudarkov. Najprej o tem, kdo ali kaj novi razred pravzaprav je.
»Novi razred sestavljajo tisti, ki imajo zaradi monopola nad upravljanjem posebne privilegije in materialne prednosti. […] Lastniški privilegiji novega razreda in samo članstvo v tem razredu so privilegij upravljanja, administracije. Ta privilegij sega od državne uprave in gospodarskih podjetij do športnih in humanitarnih organizacij. Pri tem [novi razred] neustavljivo vleče v svoje vrste tiste, ki se želijo pridružiti novemu razredu, in zatira tiste, ki še ohranjajo ideale. […] «
Novi razred ustvarja shizofreno politiko in deluje v nenormalni državi. Takole piše Djilas:
»Tu gre za pomembno protislovje. Lastnina je pravno družbena, nacionalna [državna], dejansko pa z njo razpolaga ena sama skupina in za svoje interese. […] Novi razred nagonsko čuti, da so nacionalne dobrine dejansko njegova last, izrazi 'socialistična', 'družbena', 'državna' last so samo pravna fikcija. […] Ta razkorak med pravnim in dejanskim stanjem ne povzroča samo stalnih nejasnih in nenormalnih družbenih in gospodarskih odnosov, ampak pomeni tudi, da se besede vodilne skupine ne ujemajo z njenimi dejanji, oziroma da so vsa njihova dejanja namenjena utrjevanju lastniških in političnih odnosov. Tega protislovja novi razred ne more razrešiti, ne da bi pri tem ogrozil svoj položaj.«
Zveni znano? Poglejmo naprej, kaj pravi Djilas o integriteti družbe, ki ji vlada novi razred: »Posledično se neizogibno razraščajo pehanje za položaje, licemerstvo, prilizovanje in zavist. Karierizem in nenehno razraščanje birokracije sta neozdravljivi bolezni komunizma.« Samo Havel je to znal povedati bolje.
Kako se godi kadrovanju v državi novega razreda? Po Djilasovih besedah takole: »Pot na vrh je teoretično odprta vsem […], edino, kar je potrebno, je iskrena in popolna vdanost partiji in novemu razredu.« Mar nismo o nečem podobnem razglabljali v tej kolumni?
Kaj pa politika, narava in kakovost političnih strank pod novim razredom? »Oblast oziroma politika kot poklic postane ideal za vse, ki se ne morejo upreti želji ali možnosti, da bi živeli kot paraziti na račun drugih.« In še: stranke v državi novega razreda delujejo po »firerskem načelu«, tako da zahtevajo: »'ideološko enotnost', oziroma enoten pogled na svet in razvoj družbe, ki je obvezen za vse [njihove] člane. […] Tako nagnjenje k enotnosti je obvezno.«
Djilas tudi pronicljivo opiše korupcijo pod vladavino novega razreda: »Gre za posebno vrsto korupcije, ki jo povzroči dejstvo, da je oblast v rokah ene same politične skupine in je vir vseh njenih privilegijev. 'Skrb za svoje ljudi', ki se jih postavlja na donosne položaje, in dodeljevanje najrazličnejših privilegijev, postaneta neizogibna.«
Kaj pa posameznik, mar ni ta ideal družbe po meri novega razreda? Nikakor: »Razvoj osebnosti posameznika je [le] abstrakten ideal. […] Njegov svet je svet vsakodnevnih majhnih skrbi. Kadar te skrbi in želje trčijo ob trdnjavo sistema, ki ima monopol nad materialnim in intelektualnim življenjem ljudi, tudi ta mali svet ni več svoboden in zanesljiv. […] Država posamezniku daje možnost, da se preživlja, toda pod pogojem, da se ji podredi.« Zato in predvsem zato »novi razred nasprotuje vsem oblikam svobode […] najbolj pa svobodi mišljenja in kritike.«
Prek posameznika pridemo tudi do pravne države. Tej Djilas pod novim razredom ne prepisuje nikakršne možnosti. V državi novega razreda »v praksi ni mogoče ločiti policijske oblasti od sodne. Tisti, ki aretirajo, v praksi tudi sodijo in izvajajo kazni. Krog je sklenjen: izvršilna in zakonodajna oblast je ena in ista, sodni in kazenski organi pa prav tako. […] Sodišča imajo nalogo dokazati to, kar oblastniki želijo, da se dokaže, oziroma da zagotovijo pravno kritje politični sodbi zaradi 'sovražne dejavnosti' obtoženega.«
Fenomenalni Djilas pa, ne boste verjeli, napove tudi epilog sistema novega razreda: »Herojsko obdobje komunizma je minilo. Obdobje njegovih velikih voditeljev se je končalo. Nastaja novo obdobje praktikov. Novi razred se je že vzpostavil in je na vrhuncu moči in bogastva – toda brez novih idej. Ljudem nima več kaj povedati. Edino, kar mu preostane, je, da upravičuje samega sebe. […] Ustvarjati je prenehal. Njegovo duhovno kraljestvo zajame tema.«
Zato, sklene Djilas: »Ko bo novi razred zapustil prizorišče zgodovine – in to se mora zgoditi -bodo za njim žalovali manj kot za katerimkoli drugim razredom. S tem, ko je zatrl vse, kar ni bilo po pogodu njegovi sebičnosti, se je obsodil na neuspeh in sramoten propad.«
Upam, da ima Djilas prav. A če ima, se bomo še načakali, zakaj »nobena od dveh glavnih oblik opozicije [še…] ni našla načina in sredstev za boj proti temu omejevanju svobode. Prva skupina je vlekla nazaj, medtem ko je druga skupina tekmovala z režimom v nesmiselni revolucionarnosti in dogmatskem prerekanju. Razmere še ni niso […] zrele, da bi našli nove poti.«
Vse dokler pa razmere ne dozorijo, in še dolgo potlej, pa bo Djilasova knjiga postala in ostala temeljno učno gradivo pri predmetu (zakaj Slovenija še ni) demokratična in pravna država. Boljšega učbenika namreč ni mogoče napisati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
