Četudi je Ustavno sodišče pred več kot dvajsetimi leti sprejelo interpretacijo 22. člena Ustave v smislu, da neutemeljen (tj. neargumentiran oz. neobrazložen) odstop od ustaljene sodne prakse pomeni kršitev te ustavne pravice, to očitno ni pripeljalo do zadovoljivega stanja glede tega vprašanja v rednem sodstvu. K bistvenem izboljšanju stanja na tem področju očitno ni pripeljala tudi novela ZPP glede dopuščene revizije v smeri enotenja sodne prakse.
Verjamem sicer, da so določeni napori bili storjeni predvsem s strani Vrhovnega sodišča, ki je po Zakonu o sodiščih zadolženo za enotenje sodne prakse. Očitno pa so problemi globlji in kompleksni in jih je težko rešiti s kakšnimi površinskimi in kratkotrajnimi ukrepi.
Preslabo poznam rešitve v tej zvezi v drugih pravnih sistemih evropske kontinentalne tradicije, a znano je, da je precedenčnemu pravu, ki v bistvu temelji na enotni sodni praksi, bistveno bolj zavezana anglo-ameriška common law skupina pravnih sistemov. Če je pri nas ustaljena sodna praksa del ustavne pravice do enakosti pred zakonom, je pri njih stare decisis (tj. »naj ostane odločeno«) del ustavnega načela rule of law v smislu predvidljivosti in stabilnosti pravnega sistema. Če je enakost pred zakonom ena izmed najpomembnejših ustavnih pravic, je rule of law pravzaprav sinonim za pravni sistem. To je tudi razumljivo iz zgodovinskih okoliščin, saj so na evropskem kontinentu splošne učinke v pravnem sistemu dosegali prek zakonodaje, v common law pa prek enotne sodne prakse.
Tu ne mislim ponavljati vseh razlik med obema sistemoma, kot tudi ne tega, kakšne probleme prinaša sam koncept ustaljene sodne prakse (še posebej v primerjavi s stare decisis), saj je o tem tudi pri nas bilo prelitega že veliko črnila.
Vertikalno se enotenje tovrstne prakse pravzaprav izvaja prek funkcije instanc v smislu, da sodišča nižje stopnje sledijo sodni praksi višjih stopenj, če že zaradi drugega razloga ne, pa zavoljo pričakovanj, da bodo sodbe nižjih stopenj na višjih vzdržale presojo. Ta sistem tudi pri nas verjetno bolj ali manj deluje, kolikor ga ne onemogoča neenotnost sodne prakse zaradi spodnjih, horizontalnih razlogov.
Pravi problem se torej pojavi v horizontalnem smislu: tu ni instančnosti in na takšen način enotenja sodne prakse ni mogoče zagotavljati. Rešitev, ki pa je dokaj nerealistična, bi bila denimo v tem, da bi imeli v enem krogu pristojnosti (jurisdikcije) le eno sodišče določene stopnje. Temu se ne morejo povsem izogniti niti v sistemih common law. Tako je npr. v sistemu ameriške zveze pristojnosti na vrhu Vrhovno sodišče ZDA, potem imajo še 11 višjih sodišč (z med seboj nezavezujočo sodno prakso), pa veliko več okrožnih sodišč, pri čemer pomeni vertikala vrhovno – višje – okrožno sodišče, med številnimi sistemi pristojnosti, tudi državne pa so precedensi prepričevalne narave.
Kako pa je pri nas, v horizontalnem smislu? Horizontalni nivo se pojavi že na Vrhovnem sodišču pri več senatih v okviru enega oddelka, potem imamo štiri višja sodišča z vsaj nekaj senati na enem oddelku, da ne omenjamo vseh okrožnih in okrajnih sodišč. Jasno, da so predvsem Vrhovno sodišče in denimo še višja sodišča tista, ki naj bi sodno prakso enotila najbolj.
Za razliko od ZDA, kjer so sodišča med zveznimi državami v državnih zadevah originalno pristojna in zaradi federalne narave ZDA niso vezana na sodno prakso drugih držav, gre pri Sloveniji za unitarno oz. enotno državo, kar pomeni, da se višja sodišča ne morejo sklicevati na nekakšno vsebinsko izvirno pristojnost, ki bi jim pripadala glede na lasten okvir pristojnosti (tudi zakonodaja je namreč enotna). Zato je zakonodajalec določil Vrhovno sodišče, ki naj skrbi za enotnost sodne prakse. Predvsem prek občnih sej in načelnih pravnih mnenj.
A naloga je vse prej kot lahka. Najbrž občne seje ni tako lahko izpeljati, zato jih tudi ni tako veliko število. Treba bi bilo le vsaj približno poenotiti tistih nekaj senatov iz določenega področja – to se najbrž dogaja in ne bi smel biti takšen problem. Druga zgodba je z enotenjem sodne prakse na višjih sodiščih, ko denimo še ni izoblikovane sodne prakse Vrhovnega sodišča v nekem tipu zadeve. Vem, da je bilo tu v preteklosti nekaj poskusov, da bi se situacija vsaj delno izboljšala.
Če k tej raznolikosti dodamo še vsebino doktrine ustaljene prakse, ki jo je opredelilo Ustavno sodišče, da ena ali dve odločbi še ne zadostujeta za njeno ustaljenost, potem dobimo vso pestrost raznolikosti, ki je sicer normalna in zanimiva – gotovo pa ne za stranke, ki lahko v istovrstnih zadevah prejmejo vsebinsko popolnoma različne odločbe. To potem ni v skladu s pravno varnostno, predvidljivostjo, stabilnostjo, kot tudi ne z enakostjo pred zakonom.
Verjetno bi vsi skupaj morali vložiti dodatni napor, da situacijo izboljšamo. Zdaj, ko se pripravlja strategija delovanja sodstva, je za to priložnost. Treba je videti točno, kjer vse so problemi in ustrezno ukrepati – tudi zakonodajno, če je treba. Pri tem se zdi pomembno, da se ekipi strokovnjakov sodnikov, pridružijo tudi zunanji člani, saj je tudi zunanji pogled na takšno problematiko lahko zelo koristen.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
