Družba Guatemalan Nickel Company je namreč hčerinska družba kanadske družbe HudBay Minerals. Chamán je neizprosno kritiziral dejavnosti rudarske industrije v Gvatemali in njeno domnevno vpletenost v sistematično kršenje človekovih pravic. Angelica je tako 24. septembra 2010 zoper materinsko kanadsko gospodarsko družbo in njeni hčerinski družbi pred sodiščem v Torontu vložila odškodninsko tožbo zaradi moževe smrti (Choc v HudBay Minerals Inc., HMI Nickel Inc. and Compania Guatemalteca de Niquel S.A.). V tožbi uveljavlja, da bi morala kanadska družba skrbno nadzorovati zasebne varnostnike, ki so pokončali njenega moža. Kanadsko sodišče je leta 2013 zadevo sprejelo v vsebinsko obravnavo.
V Gvatemali se tako kot drugod v Srednji in Južni Ameriki že nekaj desetletij pojavljajo konflikti zaradi lastništva nad avtohtonimi zemljišči. Gvatemalska vlada avtohtonim ljudstvom odreka dostop do njihovih tradicionalnih zemljišč, saj jih prodaja oziroma omogoča transnacionalnim korporacijam izkoriščanje naravnih bogastev. Zaradi takšnih posegov na avtohtona zemljišča prihaja do konfliktov med vladajočimi elitami in običajnimi ljudmi, ki potrebujejo dostop do zemljišč za vsakodnevno preživetje. Da ne omenjamo negativnih posegov v okolje, ki jih povzročajo dejavnosti transnacionalnih korporacij. Angelicin boj z mlini na veter je samo eden izmed številnih primerov, ki so jih pred kanadskimi sodišči zoper kanadske transnacionalne korporacije vložili pripadniki srednjeameriških avtohtonih ljudstev.
Uveljavljanje odgovornosti transnacionalnih in drugih gospodarskih družb za kršitev človekovih pravic je prepleteno s številnimi finančnimi, pravnimi in političnimi ovirami. Še vedno velja ugotovitev, da je skoraj nemogoče vzpostaviti kakršnokoli obliko odgovornosti gospodarske družbe za kršitve človekovih pravic. Le posamezni domači pravni redi so bili v redkih primerih uspešni pri iskanju njihove odgovornosti oziroma odgovornosti njihove uprave. Na mednarodni ravni sicer obstaja nekaj dokumentov o obveznostih gospodarskih družb do varovanja človekovih pravic, ki pa ostajajo nezavezujoče pravne narave. Morebitno sprejetje deklaracije oziroma mednarodne pogodbe o obveznosti gospodarskih družb je še zelo oddaljeno. Na sodni forum na mednarodni ravni pa lahko kar pozabimo.
Angelicina tožba primarno kaže, kako težavno je uveljavljanje odgovornosti transnacionalnih gospodarskih družb za škodo, ki jo povzročijo njihove hčerinske družbe v tretjih državah. Te so praviloma registrirane v pravnem redu, kjer delujejo, zato je postopek dokazovanja povezav med matično in hčerinskimi družbami zapleten in dolgotrajen, z majhnimi možnostmi žrtev za uspeh. Razmerja med matično in hčerinskimi družbami so namenoma zelo razvejena in zelo težko dokazljiva.
Večina pravnih redov ne dovoljuje uveljavljanja odgovornosti transnacionalnih gospodarskih družb za dejanja oziroma opustitve nadzora družb v tretjih državah. V zadnjih nekaj letih je napredek viden le v anglosaških pravnih redih, še posebej v angleškem pravnem redu, kjer nekatere odlične odvetniške družbe, kot je denimo Leigh Day iz Londona, orjejo ledino pri zastopanju večjih skupin tožnikov pri uveljavljanju odgovornosti transnacionalnih gospodarskih družb. Ta odvetniška družba je bila pred leti uspešna pri sklenitvi poravnave med več tisoč tožniki in družbo Trafigura zaradi razlitja nafte s tankerja te gospodarske družbe ob Slonokoščeni obali, ki je obalnim afriškim skupnostim povzročilo nepredstavljivo gospodarsko in okoljsko škodo.
Kot v primeru Choc v. Hudbay Minerals Inc. et al. se transnacionalne družbe pred sodišči najpogosteje zagovarjajo, da s poslovanjem uprave hčerinske družbe niso bile seznanjene oziroma da je ta storila kršitev človekovih pravic na svojo roko brez soglasja matične družbe. Takšno stališče je napačno. Transnacionalne gospodarske družbe so zavezane poskrbeti, da vse družbe v njihovi korporacijski strukturi, ne glede na to, kje so registrirane, varujejo človekove pravice. Imajo dolžnost skrbnega ravnanja, da nadzorujejo svojo korporativno verigo. Težje je pojasniti, do kam se razteza dolžnost skrbnega ravnanja. Ali naj odgovarjajo za prav vsako kršitev na podlagi obveznosti varovanja kot rezultat ali gre samo za obveznost prizadevanja?
V sodni praksi in teoriji velja stališče, da transnacionalne korporacije ne morejo odgovarjati za prav vse kršitve, ki jih povzročijo njihove hčerinske družbe, temveč so zavezane, da si prizadevajo, da do kršitev ne prihaja. Za izpolnitev obveznosti prizadevanja ne zadostujejo le retorične floskule, temveč mora uprava transnacionalne korporacije prikazati, da v sistemu upravljanja redno, sistematično in z obiski ter periodičnimi pregledi nadzoruje delovanje hčerinskih družb. Nadzor mora izvrševati skrbno in učinkovito, tudi s sankcijami in možnostjo vložitve notranjih pritožb.
Avtohtona ljudstva v srednje- in južnoameriških državah imajo praviloma pravico do predhodnega obveščanja in soglasja v primeru gradnje velikih infrastrukturnih projektov na njihovih zemljiščih. A kaj, ko to v teh resničnih primerih pomeni prav malo. Kolumbijska vlada je denimo zavzela stališče, da imajo avtohtona ljudstva lastninsko pravico le na zemljiščih, vse podzemlje pa pripada kolumbijski državi, ki nato zanj podeljuje koncesije oziroma ga prodaja različnim severnoameriškim korporacijam.
Vsakdo lahko sočustvuje Angelico in njenim donkihotskim bojem, da bi uveljavila odgovornost kanadske transnacionalne korporacije za moževo smrt. Njena odločnost in odlični svetovalci ter pro bono strokovnjaki in odvetniki, ki jo zastopajo, vlivajo nekaj upanja, da bo dolgoročno uspešna. Če bo v postopku res uspela, bo zadeva morda pomenila prelomnico pri uveljavljanju odgovornosti transnacionalnih korporacij in njihovih hčerinskih podjetij za kršenje človekovih pravic. Hkrati pa imajo lahko takšni postopki transformativni učinek, saj preventivno vplivajo na delovanje korporacij v državah globalnega juga, tako da se bodo v prihodnje posegom v človekove pravice avtohtonih prebivalcev morda izogibale.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
