Da lahko začnemo obravnavati enakosti možnosti ali kot pravi Sen »enakost osnovnih zmožnosti«, je treba zagotoviti uresničevanje nekaterih temeljnih, zares osnovnih pogojev. V državah članicah Združenih narodov so leta 2000 na konferenci v Durbanu izoblikovali in sprejeli osem razvojnih ciljev tisočletja, ki naj bi jih države dosegle oziroma izpolnile do leta 2015. Cilji so bili enostavno napisani in postavljeni na področju odpravljanja revščine, izboljšanja izobraževanja, zagotavljanja enakosti, preprečevanja smrtnosti dojenčkov in mater, znižanja obolelosti za nekaterimi boleznimi (kot sta virus HIV in malarija), povečanja okoljske trajnosti in izboljšanja medsebojnega in globalnega razvojnega sodelovanja. Cilji so se v zadnjem desetletju in pol v lokalnih in globalnih okoljih kar prijeli, ponekod so bili uresničeni, drugod ne. Čeprav je bila dohodkovna revščina v zadnjem desetletju znižana, še vedno nekaj sto milijonov ljudi živi v ekstremni revščini. Več uspeha je bilo doseženo na posameznih področjih, kot je zmanjševanje skrajne revščine in lakote, na drugih spet ne.
Ker veljavnost razvojnih ciljev tisočletja, konec letošnjega leta poteče, se zato lahko upravičeno vprašamo, kako naprej? Ali je potrebno podaljšati njihovo veljavnost ali pa jih gre popolnoma prevetriti in na novo izoblikovati. Že pred nekaj leti so se države na vrhu v Rio de Janeiru dogovorile, da naj bi cilje tisočletja po letu 2015 zamenjali trajnostni razvojni cilji (Sustainable Development Goals). V ta namen je bila ustanovljena posebna delovna skupina, ki je tudi pripravila predloge ciljev za trajnostni razvoj. Generalni sekretar Združenih narodov je v ta namen že decembra lansko leto pripravil posebno poročilo z optimističnim naslovom »Pot do dostojanstva do leta 2030«. Osnutek delovne skupine trenutno vsebuje kar sedemnajst ciljev, od katerih ima vsak še nekaj podciljev. Od predhodnih ciljev tisočletja se ta osnutek razlikuje tako po številu kot tudi vsebini predlaganih ciljev. Zdi se, da je predlagan osnutek razvojnih ciljev trenutno preveč nepregleden, saj se že veliko število postavljenih ciljev izgubi v množici podciljev.
Osnutek med novimi področji vključuje 11. cilj, ki določa, da je potrebno narediti mesta in človeška naselja »vključujoča, varna, prožna in trajnostna«. Med novo vključenimi področji je potrebno zagotoviti »trajnostne smernice za potrošnjo in pridelavo« (12. cilj), »sprejeti ukrepe za spremljanje podnebnih sprememb in reševanje njihovih posledic (13. cilj)« ter »ohraniti in trajnostno uporabljati oceane, morja in morska bogastva za trajnostni razvoj« (14. cilj). Število ciljev je treba zmanjšati, saj jih je kar nekaj programske narave, kot jih tako radi zapišejo uradniki in diplomati na različnih konferencah Združenih narodov. Še več, da bi povečali prepričljivost ciljev, je potrebno njihovo besedilo preoblikovati in vsaj malce odmakniti od neomarksistične odvisnostne teorije mednarodnega razvoja. Da se bodo države čutile vsaj malo zavezane, je potrebno postaviti natančne merljive kazalnike, ki jih bodo neodvisne organizacije lahko vsakoletno preverjale ter predlagale primerljive in sprejemljive ukrepe.
Iztekajoči se razvojni cilji so bili od njihovega sprejetja predmet konstantnih kritik, ker se primarno ne osredotočajo na varovanje človekovih pravic, vladavino prava in demokracijo oziroma politiko dobrega upravljanja. Tudi aktualni predlog delovne skupine omenja varovanje izbranih človekovih pravic le mimogrede (denimo v podcilju 4.7 glede izobraževanja, v podcilju 16.2 glede zlorabe in izkoriščanja otrok ter v 16.3 glede vladavine prava in pravice do sodnega varstva). Za takšen pristop se je najverjetneje odločila zaradi lažjega doseganja soglasja, ki pa ga je lažje doseči, če osnutek ne omenja za večino držav tega sveta nesprejemljivih zahtev. Zato se osnutek primarno osredotoča na ekonomsko-socialni kontekst s poudarkom na varovanju okolja in trajnostnemu razvoju. Jasno je, da je za trajnostni razvoj posameznega področja poleg uresničevanja socialnoekonomskih in okoljskih ciljev, potrebno zagotoviti tudi, da se države in drugi subjekti ne vmešavajo v posameznikovo politično in državljansko svobodo. Avtokratsko upravljanje države morda ne ovira gospodarskega razvoja države, zagotovo pa ne pripomore k holističnem dojemanju razvoja, ki vključuje tudi varovanje dostojanstva človeka kot posameznika in kolektivne dobrine vseh človeških skupnosti. Število predlaganih ciljev je potrebno zmanjšati tudi zato, da bodo lahko upali na vsaj podoben uspeh, kot iztekajoči se cilji.
Enako ostaja neodgovorjeno vprašanje, kakšna bo vloga zasebnih akterjev pri uresničevanju trajnostno razvojnih ciljev, saj so tako na globalnem severu kot tudi globalnem jugu države potisnjene na obrobje. Njihovo vlogo so prevzele transnacionalne korporacije, finančni in pokojninski skladi ter drugi akterji globalnega gospodarstva. Žal se dokumenti na področju uresničevanja v okviru Združenih narodov še vedno osredotočajo le na države kot poglavitne nosilke obveznosti izpolnjevanja in doseganja razvojnih ciljev. Finančni centri v globalnih mestih so dandanes premočni, da bi najmanjše malenkosti prepustili naključju, kar z drugimi besedami pomeni, da je potrebno akterje finančnega trga omejiti z vsaj minimalno regulacijo.
Kako torej zagotoviti in oblikovati nove trajnostne cilje? Vsebovati morajo tako socialnoekonomske cilje kot tiste s področja politične in državljanske svobode. Res je, da je težje postaviti kazalnike na področju vladavine prava in varovanja človekovih pravic, vendar drugače ni mogoče zagotoviti celovitega trajnostnega razvoja. Le-tega pogojuje uresničevanje temeljnih socialnoekonomskih pravic, kot tudi dejstva, da posameznik izživi svoje potencialne možnosti preko sodelovanja v družbenem življenju in z uresničevanjem svoje svobode.
Razlike v življenjskem standardu bodo vedno obstajale, vendar sodobne družbe vendarle ne morejo vseh dejavnosti prepustiti prostemu trgu, liberalizaciji in deregulaciji, brez vsakršnih minimalnih pogojev. Nedvoumno je, da je potrebno zagotoviti nekakšen socialnoekonomski in državljansko-politični minimum. Enako je potrebno ugotoviti, da države kot tudi mednarodne organizacije ne morejo storiti vsega, lahko pa pripomorejo vsaj delček k uresničevanju razvojnih ciljev. Svoj delež morajo prispevati tudi globalni finančni centri, ki jih v različnih oblikah in vrstah oblikujejo transnacionalne korporacije. Če bodo vsi akterji prispevali k uresničevanju razvojnih ciljev, bo bistveno lažje izkoreniniti ekstremno revščino, saj naravnih dobrin (še) ne primanjkuje, so le nesorazmerno razporejene. Predlagani osnutek razvojnih ciljev je trenutno preobsežen in je zato utopično pričakovati, da bi se lahko v naslednjih letih oprijel. Izbrati je zato treba nekaj prioritetnih ciljev in jih poskušati uresničiti do leta 2030.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
