V praksi pa so ta načela obrnjena na glavo, kar bolj ali manj dokazuje parlamentarna praksa skozi celotno zgodovino obstoja naše države. Ni treba, da tu spet enkrat omenjam ugotovitve iz znanstvene študije na to temo nekega mojega magistrskega študenta. Dovolj je, da pogledamo sedanjo prakso trenutne sestave parlamenta, pa hitro ugotovimo, da je skrajšani postopek – tudi za njih, kot je veljalo za vse doslej – neke vrste hvalevredna bližnjica koalicije za dnevno potrjevanje lastne številčne prevlade. Tudi za to koalicijo predstavlja skrajšani postopek pravilo – vse drugo so izjeme. Kaj šele, da bi se izjema tudi ozko interpretirala; kje, načelo exceptiones non sunt extentendae se zdi svetlobna leta daleč! Povozi ga že povsem pritlehen pragmatizem.
To se trenutno dogaja pri paketu sprememb sodniške zakonodaje, četudi je kar nekaj sprememb že med samimi različnimi državnimi organi ostalo neusklajenih. Kaj šele širši konsenz v civilni družbi. Pač skrajšani postopek je način političnega kazanja mišic. Preglasovanja, ki pomeni prevlado za vsako ceno.
Posebej pa je v zadnjem času zbodla napoved spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ki naj bi se zgodila po skrajšanem postopku, vsaj po napovedih poslanke SMC oni dan na Odmevih. Tu naj bi, globalno gledano, celo eno izmed današnjih najkontroverznejših družbenih vprašanj bilo rešeno po skrajšanem postopku. Gre seveda za prekvalificiranje zakonske zveze – moškega in ženske v zvezo dveh oseb.
Strinjam se, da je treba pravice istospolnih partnerjev pravno urediti na zanje čim bolj zadovoljiv način. Tu se v vsebinsko težavnost vprašanja ne želim spuščati. Zmotila me je predvsem neznosna lahkost ali nonšalanca koalicije do načina rešitve tega vprašanja. Češ da se je o tem vprašanju že dovolj razpravljalo – in zdaj je menda dovolj skrajšani postopek, kot nekakšna »čarobna formula«, da se to čim hitreje uredi. Tudi to, da je nedolgo pred tem tudi na tej točki padel Družinski zakonik, ni seveda pomembno. Saj formalnopravno gledano referendumska odločitev ne zavezuje več. Kajti, med toni poslankinega komentarja se je slišalo, »mi imamo dovolj glasov!«
Kot bi tudi želela povedati, da gre za majhno spremembo, ker gre pravzaprav za preformuliranje relativno malega števila črk (iz »zveze moškega in ženske« v »zvezo dveh oseb«). Toda takšen pogled je možen, če gledamo na institut zakonske zveze izredno površinsko, povsem poplitveno. Za vsakega, ki vzame zadevo malce resneje, se v takšni situaciji uporaba skrajšanega postopka zdi kvečjemu nekakšna neslana šala. Seveda, če jemljemo družbene simbole resno.
Zakonska zveza je eden najmočnejših družbenih institutov, star toliko, kot je stara civilizacija. Po mnenju nekaterih je ravno institut zakonske zveze z vsemi svojimi značilnostmi pomenil prehod v civilizirano stanje. Kot tudi duhovno združitev, mysterium coniunctionis, jo obravnava skoraj vsaka pomembnejša religija. V različnih svetovnih kulturnih tradicijah se pari na njeno sklenitev pripravljajo tudi več let … in je zato nikakor ne jemljejo z »levo« roko. Kot le nekakšen »cirkus« rituala ob njeni sklenitvi.
Vsaka zakonska sprememba naj bi bila družbeno premišljena. Če pa gre za tako pomembno vprašanje, za tako pomembno družbeno institucijo, kot je zakonska zveza, mora biti tovrstna sprememba premišljena še toliko bolj in seveda rezultat le neke širše družbene razprave. Tega ne upoštevati pomeni ta institut razvrednotiti.
Tudi sicer to, da smo se že o tem pogovarjali pred več kot dvema letoma, ne pomeni, da se o tem ne bi mogli spet znova. Družbeni diskurz naj bi tako ali tako bil nenehna stalnica, če se želimo iti demokracijo. Izjeme od tega naj bi bile dopustne le skozi šivankino uho: ob nujnih situacijah ter ob malenkostnih popravkih. Vse ostalo je nedržavotvorno.
Poleg tega bi bilo smiselno, če se že gremo tovrstni družbeni diskurz, ponovno skušati uveljaviti Družinski zakonik, ki prinaša nekatere nove rešitve in tudi uskladitve na drugih področjih družinskega prava, ne pa nekaj na hitrico spreminjati v zakonu, ki ga je (vsebinsko in tudi nomotehnično) v bistvu že prerastel kar nekaj časa pripravljani zakonik. Krpati »preživeti« zakon sploh ni smiselno. Mislimo dolgoročno in raje poskušajmo ponovno z Družinskim zakonikom, seveda po ponovno odprti razpravi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
