Naj vam takoj razblinim vsakršno upanje, ki vam je v optimistično naivnih prsih morda začelo tleti: take enačbe tale kolumna ne ponuja, kot je nemara tudi obsežna monografija ne bi mogla, vsaj ne take, ki bi bila splošno uporabna za vse primere. Ne, tale kolumna v bistvu mozaiku razprave dodaja zgolj droben historičen kamen, na nek način pa tudi naslavlja moj občutek dolžnosti, da se ob razpravi vsaj na kratko oglasim tudi sam.
Medtem ko se v življenju začasnega zdomca grejem pod portugalskim soncem, imam namreč srečo, da se je moj poštni naslov znašel na seznamu stanovskih kolegov, ki jim mag. Krivic občasno pošilja svoja pisanja o aktualnih pravnih problemih. O sreči govorim ne zgolj zato, ker mi pisanja mag. Krivica vedno dajo misliti, četudi se z njim po vsebini kdaj ne strinjam, ampak tudi zato, ker tako vsaj na videz še nekoliko bolj ohranjam stik z dogodki v domači pravni srenji. V zadnjem času pa je tudi moje okno v bolj poljudno razpravo o pravnih vprašanjih v domači javnosti, saj mag. Krivic prek dnevnega časopisja vodi polemike z več laičnimi kritiki pravnega sistema in odločitev Ustavnega sodišča. Z njimi vsaj implicitno k razpravi poziva tudi druge pravnike in prav je, da se nas oglaša čim več, saj lahko sicer v očeh laičnih bralcev obvelja prepričanje, da ima o pravu in sodstvu svoja specifična stališča le Krivic, ki potem z obilico časa in zavidanja vredno energijo zganja gonjo zoper vsakršnega zagovornika drugačnega stališča.
Za vsak slučaj še enkrat ponavljam: s Krivicem o vseh aktualnih vprašanjih nimam povsem enakega mnenja, a tu ni potrebe, da ponavljam nekatere svoje in številne Krivičeve zapise iz zadnjega leta. Če ima kateri izmed bralcev preveč časa, jih lahko poišče, v mojem primeru zadoščajo že IUS kolumne, pri Krivicu pa dnevno in strokovno časopisje. Tu želim poudariti zgolj to, da tovrstna vsebinska razhajanja niso nič nenavadnega ali nedopustnega, ampak lahko nasprotno vodijo v koristno mešanje različnih stališč, ki nas lahko kdaj celo v kaj novega prepričajo. Razhajanja postanejo problematična, kadar gre za takšno kritiko delovanja sodstva, ki bodisi ne razume ustavne vloge sodišč in ustavnega sodišča pri delovanju pravnega reda bodisi pomeni tako oster napad na sodišča ali konkretne sodnike, da jo že lahko razumemo kot pavšalno rušenje zaupanja v institucije pravne države.
A kje točno je meja med konstruktivno in destruktivno kritiko? Je dopustno ustavnim sodnikom očitati (bodisi nazorsko bodisi instrumentalizirano) politično vodenost pri sprejemanju njihovih odločitev? Je dopustno rednemu sodstvu kar počez očitati pohabljajoči pedigre prejšnjega političnega sistema, ki naj bi še danes onkraj objektivne presoje narekoval njihove odločitve? Ali obstaja pomembna razlika med kritiko s političnim prizvokom in ono iz apolitičnega strokovnega prepričanja? Mag. Krivic, ki se je v zadnjem času postavljal v bran odločitvam ustavnih sodnikov, je denimo pred časom v sodnih vlogah in strokovnih besedilih pisal o »osuplj[a]joči strokovni nesposobnosti [ne vseh, a implicirano številnih] sodnikov« na Upravnem in Vrhovnem sodišču, ki da so sramota za slovensko sodstvo. Ob takih navedbah se razmišljujočemu bralcu lahko postavljata dve vrsti vprašanj, ena o pravni in druga o moralni (ali politično zdravorazumski) sprejemljivosti tovrstne kritike.
Ta vprašanja so že stara in tudi drugod po svetu nimajo povsem enoznačnega oziroma soglasnega odgovora nanje. A pod roke mi je prišlo staro besedilo Yalea Kamisarja, uglednega ameriškega pravnika, ki se ga bo kateri izmed zagrizenih študentov kazenskega procesnega prava spomnil kot nosilnega soavtorja enega od vodilnih učbenikov ameriškega kazenskega procesnega prava. (Ki se ga sam, mimogrede, spomnim še kot učbenika Kamisar, Israel & LaFave, a so bili nato k posameznim izdajam po vrsti do zadnje dodani še trije soavtorji.) Gre za besedilo iz leta 1961, v katerem se je Kamisar odzval na prispevek Freda Inbaua, s katerim je ta ostro kritiziral sodbo Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Mapp v. Ohio. (Kot se za polemiko spodobi, sta oba nato napisala še po en odgovor.)
Če na kratko povzamem ozadje – v ameriški praksi se je dolgo časa postavljalo vprašanje, ki je še danes kontroverzno v marsikaterem pravnem redu in vsaj na moralni ravni tudi pri nas: ali načelo dolžnega postopanja v sodnih postopkih narekuje tudi uporabo ekskluzijskega pravila za izločitev vseh dokazov, ki niso bili pridobljeni na zakonit način? Vrhovno sodišče je v zadevi Wolf v. Colorado leta 1949 s šestimi glasovi proti trem odločilo, da ustavno načelo dolžnega postopanja v primeru pregona pred državnimi sodišči ne zahteva izločitve zakonitih dokazov, saj obstajajo alternativne metode (npr. disciplinske sankcije zoper policiste) za zagotavljanje spoštovanja načela dolžnega postopanja. Približno polovica zveznih držav je baje ekskluzijsko pravilo uvedla, polovica pa ne, pri čemer so nekatere iskale tudi vmesno rešitev: v Michiganu so z ustavnima amandmajema predpisali izločitev vseh dokazov razen prepovedanih drog in nevarnih sredstev, če zaseg ni zahteval vdora v stanovanje. Leta 1961 pa je v omenjeni zadevi Mapp v. Ohio Vrhovno sodišče razveljavilo svojo zgodnejšo odločitev in odločilo, spet s šestimi glasovi proti trem, da ustavno načelo dolžnega postopanja zahteva tudi izločitev vseh nezakonito pridobljenih dokazov. Inbau je to odločitev močno kritiziral, češ da ne razume, zakaj bi imelo Vrhovno sodišče pravico, da potepta voljo ljudi v Michiganu, ki so z amandmajema ustave zvezne države želeli poiskati ustrezno rešitev problema, Kamisar pa se je Sodišču postavil v bran.
Vprašanje je zanimivo tudi po vsebini. A tu ga navajam zaradi splošne misli o mejah sprejemljive kritike sodišč, ki jo je – s citati iz drugih del pomembnih avtorjev Freunda in Wechslerja – v svojem besedilu zapisal Kamisar (opombe izpuščene):
»Seveda ne vidim nič neprofesionalnega ali nepravniškega v tem, da kdorkoli kritizira Sodišče, ker je razveljavilo Wolf v. Colorado. Kako bi le lahko? Sam sem bil eden mnogih, ki so Sodišče kritizirali, ker ni razveljavilo zadeve Wolf. Ampak kritika prihaja v različnih stopnjah in preoblekah.
Eno je ne strinjati se s Sodiščem o tem, kaj pravo je ali bi moralo biti; nekaj povsem drugega pa zanikati Sodišču moč ali pravico, da pove, kaj pravo je. Sodišče potrebuje in sprejema kritiko, ki vsebuje 'tako kakovost razsodnosti, kakršna se zahteva od Sodišča samega'; stroka in javnost pa lahko prav lepo shajata brez tiste vrste, ki 'razplamteva ogenj brezpravja in cinizma … ki se je zanetil vsled sodnih zadev o desegregaciji v šolah', in brez one vrste, ki 'nudi zavetje vsakomur, ki zatrjuje legitimnost v nepokorščini sodiščem'.«
Ta citat se mi zdi dokaj blizu pristopu, ki bi ga zagovarjal tudi sam, zato ga ponujam kot zasilno nadomestilo za ono enostavnejšo enačbo iz uvoda, ki bi si je morda želeli, a vam je ne morem ponuditi. Verjetno v praksi ne bo prišel do izraza pri tistih udeležencih v razpravi, ki so se že preveč vkopali na svojih položajih. Razmišljujočim predstavnikom tihe večine javnosti pa bo morda v pomoč, ko si bodo skušali izoblikovati svoje mnenje o dopustnosti, korektnosti ali zaželenosti posameznih kritik slovenskih sodišč – in to neodvisno od tega, kdo ali kaj so njihovi avtorji.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
