Znano je, da so ameriške univerze med najboljšimi na svetu, kar velja tudi za pravne fakultete. Ena od največjih prednost je vsekakor velika količina denarja, ki ga uspejo zbrati na razne načine – odstopajo predvsem visoke šolnine. Posebej tudi izstopa veliko število tujih študentov z vsega sveta, kar po eni strani bogati ZDA v smislu stalnega vpliva multikulturnosti – tudi na takšen način; v najbolj rafinirani podobi. Po drugi strani pa takšen angažma tujcev pomeni tudi nenehno izvažanje ameriškega načina izobraževanja po vsem svetu, saj se takšni diplomanti praviloma vrnejo domov, kjer se pogosto zaposlijo v vplivnih službah.
V ZDA so se izobraževali in se izobražujejo številni Evropejci, vse tam od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Tu mislim seveda na zahod. Tem smo se priključili tudi Slovenci, v večjem številu šele v devetdesetih letih. Od tedaj dalje pa se je vseh Slovencev na pravnem študiju v ZDA nabralo za kar lepo druščino. Kar nekaj jih je tudi ostalo v ZDA ali pa delajo za razne velike evropske družbe.
Prof. Colbrun je izpostavil predvsem štiri prednosti takšnega sistema: (1) kritično razmišljanje, (2) metodo, (3) učne načrte ter (4) sposobnost reformiranja.
Spodbujanje kritičnega razmišljanja je torej ena izmed glavnih lastnosti in prednosti ameriškega načina pravnega izobraževanja. To omogoča kritična razprava v razredu, ki jo mora spodbuditi predvsem učitelj. Ta pri študentih razvija ustvarjalno razmišljanje, kar bo tudi diplomantova prednost v praksi, saj bo tako lažje in hitreje predvidel vse možne poti in stranpoti primera. Je način, kako se dodobra izkoristijo in tudi nadalje razvijejo študentovi intelektualni potenciali. Takšne sposobnosti ustvarjalnega, ne reproduktivnega razmišljanja nato preverja esejska izpitna naloga. To je namreč pot do kakovostnega odvetnika in sodnika.
Na povsem drugem polu pa je temu nasprotno dogmatično-apologetsko učenje prek memoriranja, kjer npr. študenti vstavljajo manjkajoče besede v zakonske norme ali se jih morajo učiti na pamet. V ozadju tega je praviloma avtoritarni učitelj (iz 19. ali prve polovice 20. stoletja), ki predava le ex cathedra in ki ga na ali po predavanju nihče nič ne vpraša. To je čista reprodukcija znanja in pot do pravnika uradnika.
Naslednja prednost ameriškega pravnega izobraževanja naj bi bila metoda. Tu je ameriški profesor mislil na sokratično metodo v smislu reševanja pravnih problemov na dialektičen način. Ta predpostavlja t. i. obrnjeno učenje, ko morajo študenti doma prebrati določeno količino snovi, o kateri se nato razpravlja v razredu. To je po eni strani boljši izkoristek časa, obenem pa tudi študente sili k sprotnemu študiranju in obiskovanju predavanj. Skratka – dodana vrednost.
Tretja prednost so učni načrti, ki se stalno spreminjajo in tako prilagajajo nenehnim spremembam v praksi. Posebej jih bogati veliko število izbirnih predmetov. Pri tem gre seveda za določen standarden nabor obveznih predmetov (glede klasičnih pravih panog), ki se navadno predavajo v prvem letniku, ki je boj ali manj enoten, potem pa študenti lahko izbirajo med veliko količino izbirnih predmetov. Vedno večji trend naj bi bil v t. i. globalnih temah.
Četrta in obenem zadnja prednost pa naj bi bila nenehna možnost reformiranja pravnega izobraževanja. Tu naj bi šlo na eni strani za trend reform v smislu socialnih brezplačnih pravnih pomoči, kar naj bi spodbujale pravne fakultete. Kot odgovor na preteklo pretiravanje v smislu materialistične usmerjenosti predvsem velikih odvetniških družb, zdaj pravne fakultete namreč forsirajo etično in altruistično razmišljanje pri študentih prava. Po drugi strani pa naj bi akreditacijski organi šolam dovoljevali iskati trže niše oz. se bolj prilagajati stanju na trgu, kar jim omogoča osredotočanje na najrazličnejše okoliščine in dogajanja na trgu potencialnih študentov. Poudarja se interdisciplinarnost.
Kaj pa bi lahko rekli, če bi primerjali stanje pri nas z zgoraj opisanim?
Tako kot ostala Evropa (zahod sicer že prej) smo se tudi mi v preteklih letih prilagajali in prilagodili tem svetovnim trendom, ki jih vendarle še vedno pomembno krojijo ZDA. Kajti vse prej naštete prednosti so hkrati tudi lastnosti naših najboljših profesorjev. Teh je nekaj! Morda pa vendar ne toliko, kot bi jih lahko bilo, če bi delali malce drugače. Še vse preveč se zdi prisotna med nami okostenelost: v smislu neprilagodljivosti (profesorjev in njihovih učnih načrtov, načina podajanja snovi ter oblikovanja sodobnejših tipov izpitov) ter neprehodnosti (odsotnost kroženja profesorjev) med našimi tremi fakultetami in tujimi akademskimi ustanovami.
Pa je za vse to kriv le denar?Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
