Nekateri so zmogli celo toliko poguma, da so zatrjevali, da bo pritožnik na koncu po vsej verjetnosti uspel tudi po vsebini, pa čeprav njim osebno to ni všeč. Non sequitur. Kako neki, vas vprašam, lahko obstajajo ugledni pravniki, ki priznavajo, da bo nekdo verjetno po vsebini uspel, ker so mu bile kršene človekove pravice – a jim ta rezultat ni všeč. Iz tega lahko izhaja le eno: da bi jim bilo všeč, če bi kljub kršitvam človekovih pravic dotični posameznik ostal obsojen. Pravna država, po slovensko.
Ta ista pravna država se kaže tudi v besedah tistih, ki, ko jim rezultat ustreza, vpijejo in se zaklinjajo na pomen spoštovanja sodišč in njihove avtoritete, ko pa je rezultat drugačen, verbalno obdelajo ta ista sodišča brez kakršnihkoli vsebinskih argumentov in po vrhu še z nedomišljenimi, če ne celo povsem zgrešenimi metaforami. Taka, sicer zelo posrečena v svoji neposrečenosti, je tista v naslovu te kolumne.
Naslednja tipična slovenska reakcija pa je trganje iz konteksta cepljeno na pravno ignoranco. Tako se je tudi takrat zgodilo, da je del javne sfere lansiral tezo, da je pritožnik začasno uspel s svojo ustavno pritožbo, ker je politik. Da je torej že tako ali tako nekam nagnjeno Ustavno sodišče zakrivilo še kršitev enakosti pred zakonom s privilegiranjem javnih funkcionarjev. In to samo zato, ker je Ustavno sodišče, po mojem mnenju vsaj pol leta prepozno, končno opozorilo na, in tokrat vsaj začasno preprečilo, nadaljnje izkrivljanje demokracije v Sloveniji v kontekstu zadeve Patria.
Vse povedano seveda nikakor ne gre razumeti kot pridiganja v smeri nekomentiranja in nekritiziranja sodb slovenskih sodišč. Nasprotno, sodbe je treba komentirati in, v skladu s kanoni stroke, tudi kritizirati, pa ne zato, da bi sodiščem zbijali avtoriteto, temveč da bi z grajanjem morebitnih napak prispevali k njenemu ohranjanju in rasti. Če kaj, potem je pravna država, utemeljena na dobrem delovanju sodišč, vrednota, ki je, z izjemo vselej obstoječih prostih jezdecev, v interesu prav vseh. Predvsem strokovna, pa tudi laična državljanska kritika sodstva, sta zato nujni predpostavki za to, da sodna veja oblasti sama znotraj sebe skrbi za ohranjanje najvišjih standardov sodniškega dela in za aktivno sankcioniranje vseh deviacij.
In to, nenazadnje, potrjuje tudi slovenski primer. Javna kritika sodstva je v Sloveniji toliko bolj boleča, ker je še donedavna veljalo, da je sodstvo, v skladu z neko sterilno hierarhično post-avstro-ogrsko, post-socialistično in kontinentalno pravno logiko kar se da izvzeto iz javne razprave, deloma celo strokovne in toliko bolj laične. Prav gotovo se še spominjate javnih pozivov k nekomentiranju sodb, skrivanja sodniških obrazov ter, celo, obmetavanja z zametki drhali vseh tistih, ki so svoje nestrinjanje z nekim procesom izrazili, uporabljajoč svoje ustavne pravice, na ulici.
Ker je bilo pravosodje toliko časa zavito v pravni celofan, je, kot tudi pretežni del pravne stroke, težko sprejelo kritiko, ta pa je, spet logično, ker je bila toliko časa izključena, pogosto segla tudi v drugi ekstrem pavšalnih očitkov ali pa celo povsem neprimernih diskreditacij. Ampak tako je vselej v prvi fazi, ko se diskurz odpre. Ko se začnemo pogovarjati, sploh kadar obstajajo različna stališča, pa se je treba tudi naučiti voditi dialog. In to bo slovenska druga faza, v katero, upam, vstopamo sedaj.
Pozitivni učinki kritičnega javnega dialoga med javnostjo in sodstvom kot tretjo vejo oblasti se počasi že kažejo v izboljševanju učinkovitosti slovenskega sodstva. Primerjalni podatki, zbrani v okviru CEPEJ kot tudi t.i. Scoreboard Evropske komisije, med leti 2010-2013 potrjujejo pozitivni trend zviševanja storilnosti slovenskih sodišč. Pa vendar še zdaleč ni čas za triumf.
Po večini kazalcev je delovanje slovenskih sodišč v primerjavi s sodišči drugih držav članic EU še vedno podpovprečno. Skrb zbujajoče stanje je prav na področjih, ki so ključna za konkurenčnost slovenskega gospodarstva in s tem za gospodarsko rast: pravdni in gospodarski spori, nepravdne zadeve ter področji delovnopravnih sporov in stečajev. Povprečni čas reševanja pravdnih in gospodarskih sporov na prvostopenjskih sodiščih se je v zadnjih treh letih resda znižal iz 315 na 301 dan, vendar je še vedno mnogo višji kot v nam primerljivih državah (Češka 187 dni; Madžarska 169 dni; Estonija 130 dni) in še bolj kot v tistih, s katerimi bi se radi primerjali (Avstrija 135 dni; Nemčija 192 dni; Švedska 174 dni).
Poleg tega Slovenija ostaja država članica EU z najvišjim deležem nerešenih zadev (izvzemši kazensko-pravne zadeve). Ob dejstvu, da imamo med državami članicami še naprej ne le največ sodnikov na število prebivalcev, temveč tudi največje število t.i. ne-sodnega osebja. Vse to kaže, da je v Sloveniji neučinkovitost sodstva strukturni, sistemski problem. In tako je treba pristopiti tudi k njegovemu reševanju.
Nedavni predlog slovenske vlade za t.i. reformo pravosodja pa gre točno v nasprotno smer. Opisane težave slovenskega pravosodja zavija v nov, tokrat etični celofan, sklicujoč se, kot neke vrste priročen izgovor, na potrebe po implementaciji smernic Greca, brez celovite analize stanja in globljih sistemskih vzrokov za nastali položaj. Če to že je reforma, je zgolj reforma za ohranitev statusa quo. Ta pa ni in ne more biti v resničnem interesu velike večine državljank in državljanov te države, kakor tudi pravosodja samega ne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
