Državni organi morajo za učinkovitejše varstvo človekovih pravic preseči neenako obravnavanje človekovih pravic, kar ni tako lahko kot se morda zdi na prvi pogled. Slovenska vlada je prejšnji teden v Ženevi pred Svetom OZN za človekove pravice predstavila drugo nacionalno poročilo Republike Slovenije za Univerzalni periodični pregled. Postopek univerzalnega periodičnega pregleda na področju človekovih pravic je specifičen postopek, ki ga vodi delovna skupina Sveta OZN za človekove pravice, kjer države presojajo stanje v drugih državah na področju spoštovanja vseh človekovih pravic. Njegova dodana vrednost je sicer vprašljiva in lahko na trenutke vodi v komične zaplete, ker izpričano totalitarne države ocenjujejo zgledne države na področju varovanja človekovih pravic. Številne takšne primere ni težko poiskati na spletnih video portalih.
Drugo nacionalno poročilo Republike Slovenije skupaj z opombami vključuje 26 strani. Vsebinski del poročila je razdeljen na glavna dva dela, in sicer na »Razvoj na področju normativnega in institucionalnega okvirja ter zaščite in promocije človekovih pravic v obdobju 2010-14« ter »Uresničevanje sprejetih priporočil« iz prvega periodičnega pregleda. Delovna skupina univerzalnega periodičnega pregleda, ki vključuje vseh 47 držav članic Sveta OZN za človekove pravice, je nato dva dni po predstavitvi slovenskega poročila podala osnutek poročila s priporočili Sloveniji, ki ga je Svet za človekove pravice tudi sprejel. Drugo nacionalno poročilo sicer predstavlja pogled na varovanje človekovih pravic v slovenski družbi, ki je v določenih pogledih enostranski in selektiven. Države si v takšnih poročilih prizadevajo olepšati resnično stanje v vsakokratni družbi. Slovensko poročilo pri tem ni nobena izjema.
Seveda ni nič neobičajnega, da si države na mednarodnem parketu prizadevajo izboljšati podobo uresničevanja in varovanja človekovih pravic ter ustvariti podobo vzorne učenke. Takšno prakso je mogoče opaziti tako pri najbolj demokratičnih kot tudi totalitarnih državah. Seveda stanje na področju človekovih pravic običajno ni takšno kot je predstavljeno v takšnih državnih poročilih. Ključno vprašanje torej je, koliko se dejansko stanje v vsakokratni državi razlikuje od tistega predstavljenega v poročilu. Če se dejansko stanje občutno razlikuje od vladnega poročila, potem so razmere že alarmantne. Nasprotno, če vladno poročilo korektno povzema dejanske razmere na področju človekovih, potem je država na dobri poti njihovega uresničevanja.
Že večkrat smo opozorili, da je ena glavnih pomanjkljivosti varovanja človekovih pravic v slovenski družbi selektivno obravnavanje najhujših kršitev človekovih pravic. Žal drugo nacionalno poročilo sledi takšni nesprejemljivi praksi. Poročilo denimo na 19. strani obravnava domače izvrševanje sodbe Evropskega sodišča v zadevi Kurić in ostali v. Slovenija (št. 26828/06, 26. junij 2012) in predstavlja celostno reševanja problema »izbrisanih«. Takšno poročilo je zato potrebno pozdraviti in po drugi strani tudi kritizirati, ker zanemarja obravnavanje drugih sistematičnih in vseobsegajočih kršitev človekovih pravic, kot so nedvomno neobravnavanje najhujših grozodejstev v slovenski družbi in s tem povezano podzavestno pohabljenost večine slovenske družbe. Če poznamo nenormalne razmere v slovenski družbi, potem morda ni presenetljivo, da poročilo niti z eno samo besedico ne omenja genocida in hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni. Kot, da ne bi na več kot šeststotih krajih v gozdovih, jamah, breznih in rudniških jaških še vedno ležale nepokopane in brezimenske kosti izvensodno pobitih civilistov in vojnih ujetnikov.
Po drugi strani pa poročilo na 7. strani določa, da je »Slovenija je od decembra 2011 polnopravna članica Mednarodne zveze v spomin na žrtve holokavsta (IHRA), v okviru katere posebno pozornost namenja tudi antisemitizmu. Stalna delegacija za IHRA bo v prihodnje posebno pozornost namenila tudi ti. 'zamolčanemu genocidu', ki se je zgodil nad Romi v drugi svetovni vojni, tudi na območju Slovenije.« Takšna selektivna obravnavna le nekaterih hudodelstev in genocidnih dejanj nazorno kaže na stanje v slovenski družbi, kjer primanjkuje medsebojnega sočutja in spoštovanja.
Na tem področju je bila veliko konkretnejša in pogumnejša trenutna varuhinja človekovih pravic, ki je v letnem poročilu za leto 2013 v priporočilu št. 78 zapisala, da varuh »terja od vlade, naj zagotovi ustrezna finančna sredstva za odkritje prikritih vojnih in povojnih grobišč, pri že odkritih grobiščih naj zagotovi simbolen pokop žrtev, spominska znamenja in dostop sorodnikov žrtev do kraja pokopa« (str. 376). Države ima pozitivno obveznost, da učinkovito raziščejo hudodelstva kot tudi da preganjajo domnevne storilce. V slovenski družbi je že tipično, da tista svetovnonazorska stran, ki zahteva urejanje vprašanja izbrisanih zanemarja vprašanje odgovornosti za povojne poboje, in tudi zanemarja pietetno obveznost glede urejanja povojnih grobišč. Ravno obratno pa velja za nasprotno svetovnonazorsko stran. Takšna praksa je v svobodni demokratični družbi nesprejemljiva, saj je vse kršitve potrebno obravnavati enakovredno, ne glede ali so določene interesne skupine naklonjene njihovemu obravnavanju.
Poročilo tudi večinoma molči o številnih sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice in pomanjkljivih ukrepih naše države za njihovo uresničevanje. Več kot presenetljivo je, da poročilo v podpoglavju »Implementacija sprejetih priporočil iz 1. kroga pregleda (1. Pravna država: sodni zaostanki, sojenje v razumnem roku, enakost pred zakonom in kršitve, ki jih zakrivijo organi pregona (priporočila 30-31, 54-57)« ne omenja skoraj tristo sodb Evropskega sodišča za človekove pravice zoper Slovenijo, ki prikazujejo kronične težave slovenskega sodstva pri varovanju človekovih pravic v slovenski družbi. Država je jasno zavezana, da človekove pravice enako varuje. Ker je varstvo človekovih pravic odvisno predvsem od ljudi, ni jasno, če bo država te obveznosti tudi izpolnila.
Človekove pravice se ne razlikujejo glede na svetovnonazorsko stran, ki ji posameznik pripada. Človekovo dostojanstvo zahteva, da so vse kršitve obravnavane enako. Če državni organi ne morejo zadostiti takšni osnovi dogmi vladavine prava, zaupanje v njihovo delovanje izgine, če je seveda kdaj obstajalo. Ko se varovanje človekovih pravic sprevrže v predmet političnega obračunavanja, takšna država človekove pravice spoštuje samo formalnopravno. Vsebinsko varovanje se tako sprevrže v golo varovanje partikularnih zasebnih interesov. Človekove pravice niso le individualna, ampak tudi kolektivna dobrina, ki se ji ne moremo odpovedati in jo moramo varovati prav vsi. Slovenska država ima pozitivno obveznost, da kršitve enakovredno obravnava, jih učinkovito preišče, ter jih spominsko obeleži kot opomin prihodnjim generacijam.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
