Od teh prastarih, tudi za pravo mističnih časov so zakoniki v zgodovini šli svojo pot in – seveda v drugih časih in krajih, z drugo podobo – se v modernejšem času v vsej svoji veličastnosti razkrili človeštvu v 19. stoletju z velikimi civilnimi kodifikacijami.
Resda je Hammurabijev zakonik precej bolj preprost v primerjavi z modernimi kodifikacijami, a njegovo skrivnostno sporočilo mi je dalo misliti o pomenu in usodi naših, današnjih zakonikov.
Tudi nam so moderne kodifikacije pustile veliko, saj smo del kulturnega prostora, kjer se je v kolektivni pravni zavesti še kako zasidral pojem zakonika. K temu je svoje torej prispevala zgodovina, štiri pa imamo tudi v trenutno veljavnem pravu. – Le obdobje socializma in še kakšno leto zatem, do KZ leta 1994, predstavljajo v tej zavesti sivo pego. Tisto nič kaj nedolžno pego, ki bržkone še vedno vpliva na slabo stanje stabilnosti naše zakonodaje. Ne le pri nas, temveč tudi v drugih postsocialističnih evropskih državah.
Kaj je sicer pomen zakonika za pravni sistem? Še posebej za evropski kontinentalni sistem?
Gotovo predstavlja utrjenost oziroma stabilnost prava in je izraz splošno urejenih pravnih razmerij. Njegova vsebinska ambicija je v obsežni ureditvi določenega pravnega področja, ki naj se ne spreminja prepogosto, saj bi to v nasprotnem primeru v takšni kompleksni pravni ureditvi (četudi na enem mestu) lahko povzročilo nevzdržno zmedo pri ljudeh, njegovih naslovljencih. S tem bi se izničil njegov namen: obsežno tematiko predstaviti na enem mestu, na čim bolj strnjen in karseda jasen način.
Predpostavka za sprejem zakonika, ki naj bi v relativno nespremenjeni obliki preživel daljše obdobje, so dodobra izklesana in izbrušena, tako rekoč že »pripravljena« pravna razmerja. Takšna so bila kot nalašč za velike civilne kodifikacije 19. stoletja (npr. CC, ODZ, BGB) civilna razmerja po vzoru na staro rimsko pravo, ki so jih stoletja pilili glosatorji in vsi njihovi nasledniki.
Še danes se zdi, da žanjemo klasje tega tisočletnega sajenja: OZ in SPZ se v svoji formi počutita odlično. Pravi izraz kanonskega meta - načela Stabilitas legis. To načelo bi po mojem mnenju moralo najti mesto tudi v sekularnem pravu, kot podnačelo pravne države.
Verjetno je v dobri kondiciji tudi Pomorski zakonik, četudi področje ne poznam dovolj dobro, a vsaj ne slišim o kakšnih posebnih zapletih na tem področju.
Po KZ-ju smo morda že tudi malce preveč »rovarili« … Takšen je vsaj moj občutek, a naj kaj več o tem povedo ožji specialisti …
Kaj pa ostala področja?
Žal se zdijo premalo stabilna, da bi »dozorela« v zakonik. Predstavljajte si, da bi skušali oblikovati v zakonik naše gospodarsko pravo, s spremembami ZGD in insolvenčnega zakona približno vsako leto v naši kratki zgodovini komaj dobrih dvajset let!?! Kdo bi lahko bral takšen zakonik z vsemi spremembami?
Da ne omenjam področja socialnega prava, ki smo ga – predvsem zavoljo gospodarske krize – dobesedno »preorali« v zadnjem letu ali dveh. Tu smo svetlobna leta daleč do kakšnega zakonika po vzoru Nemčije ali Francije!
Verjetno bo naslednji zakonik, ki bo pri nas sprejet, družinski, saj smo o njem že glasovali na referendumu, bil pa je nesrečni talec določenih spornih vsebinskih vprašanj. Verjetno ne bo minilo veliko časa, ko bo zopet na agendi za sprejem. Po moje se bo to prej ko slej zgodilo – z ali brez spornih vprašanj.
Osebno bi si želel več zakonikov v našem pravu. Pa ne zato, ker bi bil fetišist forme, temveč zato, ker so zakoniki, če so sprejeti po naravni, organski poti, pri čemer neposredno izhajajo iz pristnih družbenih potreb (ne kot etiopski civilni zakonik!), odraz stabilnosti pravnega sistema.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
