A komaj je takšna komisija pravnih strokovnjakov pričela z delom, že se nad njenim obstojem dviga senca dvoma o njeni legitimnosti. Vedno več je namreč argumentov, ki priča o njenem nesmislu oziroma celo nelegitimnosti. Ti argumenti proti njenemu obstoju so proceduralne in vsebinske narave in jih navajam v nadaljevanju.
Prvi se nanaša na t. i. nelegitimnost skozi proceduro ali proceduralno nelegitimnost. Gre za parafraziranje znane Luhmannove teze o (pravni) legitimnosti, ki naj se doseže skozi pravilno pravno proceduro, kar naj bi bila tudi ena od bistvenih značilnosti sodobnih demokratičnih in pravnih postopkov. Problem pri strokovni komisiji je ta, da že v sami zasnovi ni izpolnjevala pogojev za nevtralno pravno delovanje. Torej je bila njena proceduralna legitimnost že vnaprej izključena. Razlog za to je imenovanje te komisije s strani političnih strank, kjer imajo koalicijske stranke že vnaprej večino in so opozicijske stranke v veliki manjšini. Pri tem je povsem jasno, da so lahko težka pravna vprašanja vrednostno obarvana in je popolno pravno nevtralno odločanje mit, ki ga je moč prodati le laikom, pa še ti danes to bolj ali manj vedo. Nobena politična stranka, ki so sicer vešče v preračunljivosti, pa ne bo tako samodestruktivna, da bo izbrala pravnega strokovnjaka z sebi povsem nasprotnim vrednostnim sistemom.
A po Luhmannu bi bilo moč te različne vrednostne usmeritve vsaj nekako nevtralizirati skozi ustrezno zastavljeno proceduro. Toda pri tej strokovni komisiji so določeni strokovnjaki celo vnaprej javno razkrili svoje mnenje, poleg tega pa sta »izpadla« tudi strokovnjaka iz vrst nasprotnega ideološkega političnega pola, pri čemer sta preostali opozicijski stranki že tako in tako ideološko-vrednostno precej blizu koalicijskim strankam. V tem smislu se tako ne zdi nenavadno, da predsednik MVK pričakuje enotno mnenje. Pri tem pa takšna sintagma že preveč spominja na enotnost oblasti – in to v času demokracije, pluralizma, tolerance drugačnosti.
Pri tem pa se zanimivo zdi, da bolj od komisije pravnih strokovnjakov pogoje proceduralne legitimnosti izpolnjuje zakonodajno-pravna služba parlamenta, ki deluje kot strokovno telo, kjer so poleg pravniškega znanja bržkone bolj pluralistično zastopani različni vrednostni sistemi kot v strokovni skupini, saj so se pravni svetovalci v več letih slej ko prej ekipirali skozi različne koalicijske konstelacije, ki so vladale Sloveniji.
Kaj pa vsebina zadeve?
Tu ne bi rad ponavljal argumentov ene in druge strani, ki so se že razgrnili v javnosti. Priznam sicer, da je sila nenavadno in tudi družbeno neprijetno, če je poslanec kot predstavnik ljudstva zapornik in da na seje parlamenta hodi iz zapora. To gotovo ne prispeva k ugledu institucije, kjer deluje, niti k ugledu države.
Pravni argumenti obstajajo na eni in na drugi strani. Nesporno je pri tem, da Zakon o poslancih izrecno predvideva (le) možnost odvzema mandata, če je poslanec (kasneje, po nastopu mandata) pravnomočno obsojen na določeno dolžino zaporne kazni (9. člen ZPos). Poleg tega proti odvzemu mandata prej obsojenemu poslancu govori ustavna pasivna volilna pravica, ki je ni moč odvzeti, a tu je tudi načelo sorazmernosti, po katerem bi jo bilo v določenih primerih moč omejiti.
O teh argumentih tu ne bom razpravljal. Sicer pa ponujam naslednji argument, ki je pravnoteoretske narave in ki bi govoril za interpretativno nelegitimnost odvzema mandata. Zakaj gre?
Za ekstenzivno ali razširjajočo razlago, o kateri se sprašujem, ali je sploh dopustna v takšni situaciji. Pri tej vrsti razlage gre namreč za to, da zakonodajalec nekaj ni uredil, pa bi, če bi vedel, da bo nastal problem oz. neke vrste pravna praznina. Problem pri odvzemu poslanskega mandata je v tej zvezi v tem, da gre za neko vrsto represije oz. sankcije – teh pa menda ne bomo dodajali v zakone ali uzakonjali z ekstenzivnimi razlagami, saj gotovo na tem področju veljajo vsaj določeni ustavni učinki lex certa, četudi ne gre v strogem smislu za kazenskopravne sankcije.
Če je že želja, da takšna sankcija v zakonu vendarle obvelja, se tako najbolj pravno »higienično« zdi, da se zakon dopolni – a seveda le s prospektivnimi (ex nunc) učinki.
O kakšnih etičnih razlogih ali argumentih tu ne bi želel razpravljati – ker se pri teh poje največ zarečenega kruha oz. se človek prehitro ugrizne v jezik.
Navsezadnje, kaj pa plačilo teh pravnih strokovnjakov za svoje delo? … Mislil sem, da glede na gospodarsko krizo, v kateri naša dežela še vedno je, delajo pro bono publico – z nekakšnim simboličnim plačilom za sejnine in stroške. S strani SDS je v javnosti zaokrožila številka 10.000 evrov, čemur ne verjamem in se mi zdi to očitno pretiravanje. Bi pa to kot davkoplačevalec rad izvedel ter kdo bo ta račun plačal – politične stranke, ki se v velikem delu financirajo iz državnega proračuna, ali nemara celo DZ?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
