Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Ališić in drugi v. Bosna in Herzegovina, Hrvaška, Srbija, Slovenjia in »nekdanja jugoslovanska republika Makedonija« (št. 60642/08, 16. junij 2014) soglasno odločilo, da je Slovenija glede deviznih hranilnih vlog varčevalcev Ljubljanske banke kršila 1. člen 1. protokola k Evropski konvenciji za človekove pravice glede gospe Ališić in gospoda Sadžaka (3. točka izreka). Ta sodba bo od vseh zoper Slovenijo pred Evropskim sodiščem imela verjetno največje finančne posledice.
Sodišče je menilo, da je potrebno uvesti postopek »pilotne sodbe«, saj je »nedvomno potrebno sprejeti splošne ukrepe na nacionalni ravni za izvršitev te sodbe« (145. odstavek sodbe). Sodišče je zato hkrati razsodilo, da sta bili slovenska in srbska vlada neuspešni pri “vključitvi vseh pritožnikov in vseh drugih v njihovem položaju v programe vračila »starih« deviznih vlog, kar predstavlja sistemski problem” (9. točka izreka). Sodišče je še opozorilo, da “mora Slovenija v roku enega leta in pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s predlogi zakonodajnih sprememb tako, da omogoči Gospe Ališić in gospodu Sadžaku ter vsem ostalim v njunem položaju vračilo svojih »starih« deviznih hranilnih vlog pod enakimi pogoji, kot so jih imeli tisti, ki so imeli takšne prihranke v domačih podružnicah slovenskih bank” (11. točka izreka in podobno tudi 146. odstavek sodbe). Takšna obrazložitev in izrek sta milo rečeno vprašljiva, saj Sodišče na podlagi Evropske konvencije nima pravne podlage za izvršitev sodbe, saj slednja pripada Odboru ministrov Sveta Evrope. Sodnica Ziemele je slednje v svojem pritrdilnem ločenem mnenju upravičeno označila kot »ukrep iz obupa« ter dodala, da je škoda, da se »mora Sodišče posluževati takšnih ukrepov« (5. odstavek ločenega mnenja). Sodišče je začasno, za rok enega leta, zaustavilo obravnavo podobnih zadev zoper Slovenijo in Srbijo (glej 150. odstavek sodbe).
Evropsko sodišče tako ni pritrdilo argumentom slovenske strani, da je potrebno upoštevati načelo teritorialnosti in obveznosti razdeliti na njegovi podlagi. Res je, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v eni od starejših zadev Kovačič in drugi v Slovenija sporočilo, da »soglaša z mnenjem Parlamentarne skupščine v Resoluciji 1410 (2004), da je treba vprašanje povračila toliko tisočim posameznikov razrešiti s sporazumom med državami naslednicami« (št. 44574/98, 45133/98 in 48315/99, 3. oktobra 2008, 256. odstavek). Slednje bi pomenilo, da je potrebno načelo teritorialnosti pri razdelitvi odgovornosti za varčevalne vloge razlagati tako, da je vsaka od držav naslednic prejšnje skupne države odgovorna za vse varčevalne vloge na njenem ozemlju. Vendar se je Sodišče oddaljilo od svoje prakse in odločilo, da »mednarodno nasledstveno pravo določa načelo »pravičnega deleža« kot glavno načelo glede državnih dolgov« (121. odstavek). Pri tem pa sodniki niso navedli pravnih virov, kjer naj bi se slednje medarodnopravno pravilo nahajalo. Enako šibko razlago najdemo v naslednjih odstavkih sodbe. Iz obrazložitve sodbe in tudi zanimivega pritrdilnega ločenega mnenja sodnice Ziemele izhaja, da je teritorialno načelo samo eno od možnih načel pri urejanju nasledstvenih vprašanj razpadlih držav.
Sodišče je nato zaključilo, da slovenske in srbske oblasti niso »vzpostavile pravičnega ravnovesja med splošnim interesom skupnosti in lastninsko pravico pritožnikov«, ki so morali nositi nesorazmerno breme« (125. odstavek). Z ničemer pa Sodišče ni pojasnilo, kaj bi se lahko štelo za pravično ravnotežje. Je pa Sodišče vendarle zapisalo, da »nasledstvena pogajanja niso preprečila, da države naslednice sprejmejo ukrepe na domači ravni, ki bi zaščitili interese varčevalcev...« (123. odstavek).
Kar je, je. Slovenska država bo sodbo morala izvršiti. Tako kot mora uresničiti še preostalih 271 neizvršenih sodb Evropskega sodišča. Zanimivo pa bo opazovati, kako bo sodba učinkovala na mednarodnopravni ravni. Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki so ga ratificirale vse nove države naslednice (Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva, Uradni list RS št. 71/2002) sicer podaja nekakšno splošno podlago za urejanje vprašanj nasledstva prejšnje države, vendar ne določa podrobnejših smernic za reševanje spornih vprašanj. Za slovensko državo je pogajalsko stališče lahko samo eno. Stroške povračila deviznih varčevalnih vlog in zamudnih obresti bo morala namreč uveljavljati od preostalih bivših jugoslovanskih republik v nasledstvenih pogajanjih, pri čemer je skladno z mednarodnim pravom tudi upravičena, do povračila denarnega zneska, ki ga bo morala nameniti za vračilo varčevalnih vlog, zamudnih obresti in za vzpostavitev povrnitvene sheme. Na slednje je Sodišče opozorilo med vrsticami v 123. odstavku sodbe, ko je ugotovilo, da so bile nekdanje jugoslovanske republike zmožne najti rešitve glede nekaterih skupin varčevalcev.
Evropsko sodišče za človekove pravice je v obravnavani zadevi podalo nekakšno salomonsko rešitev. Zavarovalo je pravico varčevalcev do njihovih prihrankov, hkrati pa je obema državama odprlo možnost, da slednje uveljavljata v nasledstvenih pogajanjih med nekdanjimi republikami. Zato ta sodba na nek način ni prinesla nič, kar ne bi bilo že prej znanega. Vprašanja nekdanjih varčevalcev je mogoče razrešiti le s pogajanji med vsemi državami naslednicami skupne države o razdelitvi njenih nekdanjih obveznosti. Ta sodba tako ne ustvarja obveznosti samo za Slovenijo in Srbijo, temveč so zanjo solidarno odgovorne vse novo nastale države nekdanje Jugoslavije. Slovenska diplomacija se je tako znašla pred vnovično zrelostno preizkušnjo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
