Kaj je ironija, so nam že razlagali številni misleci od Kierkegaarda do Alanis Morissette. Tem ilustracijam lahko nemara dodamo tudi naslednjo: skoraj vse, kar po celem svetu vemo o španskem možu po imenu Mario Costeja González, je to, da je imel v začetku leta 1998 finančne težave, zaradi katerih so na dražbi prodali njegovo domovanje. Zakaj je to ironično? Ker je ravno to tista informacija o njem, za katero je gospod González želel, da bi šla v pozabo, in to željo celo sodno uveljavil kot svojo pravico.
Govorim, kot ste morda že ugotovili, o sorazmerno nedavni sodbi Sodišča EU v zadevi Google Spain, v kateri je SEU razsodilo, da pravica do spoštovanja zasebnosti pri obdelavi varstva podatkov lahko od upravljavcev spletnih iskalnikov terja, da na zahtevo prizadetega posameznika iz seznama zadetkov po iskanju njegovega imena odstrani povezave na spletne strani s podatki, ki niso več potrebni za namene, zaradi katerih so bili prvotno zbrani ali obdelani; med drugim zlasti tedaj, ko so neprimerni, neustrezni ali ne več ustrezni ali pretirani glede na te namene in pretečen čas. Na kratko, da naj imajo posamezniki po določenem času pravico do pozabe njim neljubih podatkov iz njihovega življenja.
Sodba je odjeknila v javnosti in v evropski razpravi o urejanju varstva osebnih podatkov, ki je zadnjih nekaj let v zakulisju že tako burna ob pripravi nove evropske uredbe, s katero želijo področje celovito urediti na ravni EU. Tale presneti internet si zapomni vse (obstaja celo poseben arhiv nekdanjih strani, na katerem si lahko denimo ogledate spletno stran IUS INFO iz leta 2009 ali pa recimo spletno stran časopisa Delo na današnji dan pred desetimi leti), pa še vsakomur na svetu to ponuja na dlani. Mladostni zapisi o ljubezenskih razočaranjih ali, jojmene, najstniški poskusi poezije? Nekoč so končali založeni nekje na podstrešju, danes pa se še leta kasneje pretakajo po čezoceanskih optičnih kablih. Nepremišljena fotografska reportaža nočnega kopanja v vodnjaku ob vznožju Novega trga? Še vedno kroži po družabnih omrežjih. Željo po pozabi je zelo lahko razumeti.
Če hočete po pravniško pametovati, lahko svojim prijateljem razložite, da sodba v zadevi Google Spain niti ni tako presenetljiva, saj da je lahko vsak bolje poučen pravnik že prej razbral, v katero smer piha veter spletne zasebnosti. Denimo v sodni praksi ESČP, pa čeprav za razliko od EU, ki po novem v Listini temeljnih pravic poleg splošnega člena o pravici do zasebnosti posebej ureja tudi temeljno pravico do varstva osebnih podatkov, EKČP slednjo implicitno vključuje le kot različico splošne pravice do zasebnosti. V nekaj pomembnih odločbah, v katerih je ESČP v zadnjih letih osebne podatke prepoznalo kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja, je bilo posebej poudarjeno tudi dejstvo, da je šlo za podatke iz bolj oddaljene preteklosti.
V zadevi Amann proti Švici denimo za ob času sodbe že dvajset let stare podatke obveščevalne službe o(b) klicu s sovjetskega veleposlaništva (s katerim je uslužbenka veleposlaništva od gospoda Amanna naročila nek depilacijski pripomoček). V zadevi Rotaru proti Romuniji za celo pol stoletja stare podatke (ki so bili tudi deloma napačni) v zvezi s pamfletoma, ki ju je starejši pritožnik še kot študent želel objaviti leta 1946. Zelo povedno je ESČP to konec leta 2012 poudarilo v zadevi M.M. proti Združenemu kraljestvu, v kateri je britanska babica zelo nespametno želela razpadlo zvezo svojega sina z avstralsko partnerko reševati s kratko »ugrabitvijo« svojega vnuka (s katero ju je v strahu pred selitvijo vnuka in njegove matere v Avstraliji želela ponovno zbližati), pa s tem dosegla zgolj vnos v kazensko evidenco za ugrabitev otroka, zaradi katerega kasneje ni mogla dobiti službe. ESČP je sledilo lirični dikciji britanskega Vrhovnega sodišča v neki drugi zadevi iz leta 2009 in zapisalo, da ko se podatek »umakne v preteklost, postane del posameznikovega zasebnega življenja, ki ga je treba spoštovati«.
Tako, lahko poveste svojim nepoučenim prijateljem, pravniki smo vedeli, da gre lahko tudi sodba Sodišča EU v zadevi Google Spain v enako smer. In je šla. (Če nimate časa, da si sodbo preberete, lahko z ustrezno prizanesljivim tonom dodate, da sodba seveda vsebuje še veliko drugih izjemno zahtevnih tehničnih vprašanj pravne interpretacije glede narave obdelave osebnih podatkov in potrebnega stika ameriškega upravljavca iskalnika z evropskim pravnim redom, a da jim boste ta težak miselni izziv prihranili.)
Upravitelji spletnih iskalnikov so tako dobili novo nalogo, da na zahtevo prizadetih posameznikov odstranjujejo povezave na sporne strani, kar je v prvi vrsti prizadelo Google. Podjetje je takoj vzpostavilo poseben spletni obrazec in nanj kmalu prejelo zahteve za odstranitev podatkov od več kot 70.000 ljudi (in za dobrega četrt milijona spletnih strani). Ugibam, da je sprva – malo za vsak slučaj, malo v smislu protesta – skoraj vsaki ugodilo, tako da je nekaj časa rezultate spletnega iskanja pogosto opremljalo s sporočili, koliko potencialnih zadetkov na iskalni termin je s seznama odstranjenih zaradi takih zahtev. Po nekaj slabih izkušnjah in kritikah je podjetje priznalo, da se še malo lovi, in vzpostavilo poseben svetovalni odbor, ki naj bi mu pomagal najti pravo ravnovesje med pravico do zasebnosti in interesom javnosti po obveščenosti.
Če želite svoje mnenje deliti zastonj, potem ga lahko zaupate na spletni strani svetovalnega odbora. Če si želite dobro plačane službe v internetnem velikanu, pa lahko ukrepate ob spoznanju, da Google za obdelavo vseh teh tisočerih zahtev potrebuje izkušeno pravniško oko in hitro pravniško roko. V tem primeru se morate odločiti le še, kako boste prišli do te službe.
Dolgočasna pot bi bila prijava na razpisano delovno mesto. V tem primeru bi morali posodobiti svoj življenjepis in se pripraviti na zapletena vprašanja v Googlovem postopku izbora, kot denimo to, koliko uglaševalcev klavirja je na celem svetu, ali pa recimo to, kako lahko nevaren most, ki naenkrat zdrži le težo dveh oseb, v popolnem mraku v 17 minutah prečka četverica mož, od katerih eden za prečkanje porabi 1 minuto, drugi 2, tretji 5 in četrti 10 minut, če imajo na voljo le eno svetilko.
(Vsaj pred leti, se spomnim po pričevanjih, so s podobnimi »nemogočimi« vprašanji kandidate navduševali tudi na sprejemnih izpitih na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Nekoč naj bi eno kandidatko prosili, naj jim nariše zastave vseh držav na svetu. Bom, je odvrnila, če mi cenjeni člani komisije zraven žvižgajo njihove himne.)
Bolj domiseln pa je seveda pristop, po katerem onim zgoraj omenjenim prijateljem zgolj prišepnete, da ne bodo storili napak, če po družabnih omrežjih razširijo vest o tem, kako dober mojster evropskega varstva osebnih podatkov ste. Ni vrag, da med svojo obdelavo osebnih podatkov tega ne bo prej ali slej opazil tudi upravljavec spletnega iskalnika – potem morate le še preveriti, da imate na svojih družabnih profilih objavljeno ažurirano telefonsko številko, in počakati na klic.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
