ENCJ v tej deklaraciji, ki se navezuje tudi na enega izmed zadnjih projektov posebne delovne skupine v zvezi z neodvisnostjo in odgovornostjo sodstva, poudarja, da sta tako neodvisnost sodstva kot celote kot posameznih sodnikov v jedru samega načela pravne države, kajti brez neodvisnosti to ne more izpolniti svojega temeljnega poslanstva. A neodvisnost sodstva, nadalje poudarja ENCJ, ne obstoji povsem samostojno kot načelo, saj ga pomembno neposredno dopolnjuje odgovornost sodstva. Sodstvo, ki zase terja neodvisnost, a ki zavrača svojo odgovornost do ljudstva oziroma družbe, v kateri in za katero deluje, ne bo uživalo družbenega zaupanja ter tako posledično tudi ne bo doseglo neodvisnosti, ki jo tako zelo zagovarja.
ENCJ je povsem prepričana, da si je neodvisnost treba prislužiti in nikakor ni avtomatična. Sodstvo dosega svojo legitimnost ter spoštovanje državljanov prek odličnega izvrševanja svoje funkcije, ki se odraža v nepristranskosti ter dobri utemeljenosti svojih odločitev. Najboljše jamstvo neodvisnosti je odlično ter transparentno delovanje. Le na takšen način sodstvo izpolnjuje svoj družbeni mandat. Četudi so se napake v delovanju sodišč vedno dogajale in se tudi bodo dogajale, bo neodvisno ter odgovorno sodstvo vedno odprto za upravičene kritike ter se bo učilo na napakah. Po mnenju ENCJ takšen mehanizem ustvarja močno povezavo med neodvisnostjo in odgovornostjo.
Takšna povezava med neodvisnostjo ter odgovornostjo sodstva je za moderno državo ter njen političen sistem pravzaprav že klasična. To vzajemno pogojenost navsezadnje zagotavlja tudi naša Ustava. Ta v 125. členu jamči sodnikom neodvisnost, vendar jih hkrati zavezuje k spoštovanju zakonov in Ustave, kjer med drugimi prednjači tudi ustavno načelo suverenosti ljudstva iz 3. člena Ustave, ki je sodstvu na podlagi te družbene pogodbe podelilo mandat za izvajanje sodne oblasti v državi. Ker je sodstvo po Ustavi prejelo mandat za izvajanje te vrste oblasti od ljudstva, mu je tudi odgovorno za svoje delovanje, kar se kaže na različne načine v ustavnem sistemu zavor in ravnovesij (npr. prek izrekanja sodb v imenu ljudstva, sodelovanja porotnikov pri sojenju, volitev sodnikov s strani parlamentarnega telesa kot predstavnikov ljudstva, določanje proračuna za sodstvo). Za svoje kakovostno delovanje potrebuje družbeno odgovorno sodstvo neodvisnost od raznoraznih političnih vplivov na odločanje.
Kako pa je moč razumeti to vzajemno delovanje pravno-političnih načel neodvisnosti ter odgovornosti sodstva v kontekstu trenutno v Sloveniji najbolj razvpitega pravnega primera – seveda primera Patria? Zanima me predvsem, kako trenutno »stojijo« sodni akterji, ki so bili vpleteni v to zgodbo, glede na spoštovanje obeh prej omenjenih načel. Kje so dobre, a tudi šibke plati njihovega delovanja? Bolj natančno – kje sta »zavlačevanje« Vrhovnega sodišča ter »politični pritiski« Janševih pristašev glede na prej omenjeni načeli neodvisnosti ter odgovornosti sodstva?
Razmišljam predvsem o hitrosti reševanja te »nesrečne« pravne zadeve, ki po izraziti večini pravnih strokovnjakov visi na tenki niti. Trenutno je žogica na strani Vrhovnega sodišča, pri čemer se zdi, da so nižja sodišča in Ustavno sodišče v nekih razumnih rokih odigrali svoje vloge. Še posebej Ustavno sodišče, ki je po svojih lastnih pravilih zadevo res prednostno obravnavalo. Zato je presija še posebej usmerjena na Vrhovno sodišče. Tu se seveda ne smemo vtikati v vsebinsko presojo Vrhovnega sodišča, saj ga varuje načelo neodvisnosti, a vprašati se je treba, ali ne bi morda ravnalo odgovorno, če bi se vprašalo o smiselnosti nastopa in prestajanja zaporne kazni prvaka opozicije neposredno v predvolilnem času, pri čemer že prima facie pregled zadeve nakazuje tudi na vsebinsko spornost te zadeve. Po drugi strani je takšno »nedelovanje« ali »počasno delovanje« tudi izraz dovolj velike mere odgovornosti? Je v tem primeru Vrhovno sodišče lahko nekakšen »slonokoščeni stolp« ali ima v tovrstni predvolilni situaciji nekakšno večjo odgovornost do volilne baze, katero precejšen del predstavljajo simpatizerji opozicije, ki jo Janša simbolno predstavlja?
Formalnopravno gledano Vrhovno sodišče ravna po pravilih, a zakon mu daje možnost, da bi ravnalo tudi drugače. Možnost odločiti ali vsaj odločati o prekinitvi izvrševanja zaporne kazni Vrhovno sodišče nedvomno ima – celo brez predloga samega obsojenca, kakor je predsednik Vrhovnega sodišča Masleša sicer zatrjeval. Takšna razlaga relevantnega člena ZKP, ki pravi, kot jo je zavzel, da bi rabili predlog obsojenca oziroma njegovega odvetnika, bi bila preveč restriktivna – še posebej zato, ker bi šlo za oženje možnosti obsojenca za (začasno) izpustitev. Četrti odstavek 423. člena ZKP namreč pravi: »Glede na vsebino zahteve lahko Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.« Res se to na prvi pogled ob jezikovni razlagi besede »lahko« zdi kot diskrecija Vrhovnega sodišča – a ob takšnih argumentih, ki so zgoraj nakazani, se tudi sam pridružujem mnenju, da bi odgovorno najvišje sodišče to celo moralo storiti. Sorazmerno z vsebinsko trhlostjo, ki iz te zahteve štrli, se namreč zdi, da se diskrecija sodišča vedno bolj spreminja v svoje nasprotje. Navsezadnje je Vrhovno sodišče vrh sodne veje oblasti in ne bi smelo bežati od »vročega kostanja«, temveč bi moralo tehtati posledice svojih (ne)odločitev. Vedno bolj se pri tem namreč zdi, da t. i. politični pritiski na njegovo neodvisnost ne govorijo le sami zase, temveč za vprašanje odgovornosti do celotnega! slovenskega polisa.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
