Jasno je, da pri takem mentalnem okolju, za ribiča celotna stvar kmalu izgubi privlačnost. Tudi če poskuša ostati miren in izklopiti, bo neprestano najedanje imelo svoje posledice. Če ne drugega, se vsaj na to mesto, pa naj bo še tako bogato z ribami, ne bo vračal.
Dejstvo je, da imamo v tej naši mali državi krizo, a pri tem ne mislim toliko ekonomske krize, kot krizo sprejemanja že srednjeročnih, kaj šele dolgoročnih odločitev o tem, kaj so naši skupni cilji. O poti, ki naj jo uberemo do teh ciljev, pa sploh ne bi govoril.
Da je sprejemanje odločitev oteženo že na individualni ravni, ki je za delovanje demokratične države še najbolj pomembna, je znano. Ko morajo upravni delavci odločati v upravnem postopku na podlagi predpisov, ki jih v imenu takšnega ali drugačnega razloga sprejme državni zbor in/ali vlada, se bo nanje vsul pravi plaz kritik in najmanj kar je, bodo vsi v tej verigi odgovornost za to prevalili na tistega, ki je v tem postopku najbolj pogosto »storilec« - anonimni uradnik – birokrat. Vsakokratna opozicija pa bo tako sveto obljubljala, da bo to v svojem mandatu odpravila. Dejansko pa so do sedaj čisto vsi prispevali k temu, da so določeni (u)pravni postopki nepregledni in težavni, sprejemanje hitrih odločitev pa skorajda nemogoče. Težko je namreč zadovoljiti vse interese v oblastnem odločanju, ne da bi pri tem le tega ne obremenili z dodatnimi ovirami in zahtevami.
V zadnjem času mi je po naključju postavilo pred oči odločanje o brezplačni pravni pomoči. Sodeloval sem pri seminarju, na katerem bi moral predstaviti sodnikov pogled na tako imenovani »objektivni pogoj«, da se nekomu dodeli brezplačna pravna pomoč. Moram priznati, da na začetku nisem najbolj razumel, kaj se pravzaprav od mene zahteva, ker mi je vsaj pri kazenskem pravu nekako jasno, da so posegi v človekove pravice takšni, da pomoč zagovornika predvidevajo že konvencije, pa tudi ustava sama.
A ko pogledaš sodno prakso, kaj kmalu ugotoviš, da je to konkretno upravno odločanje obremenjeno tudi z vprašanjem o tem, v kakšnem kazenskem postopku se je posameznik znašel in ali okoliščine tega postopka (razen njegove finančne (ne)sposobnosti za ustrezno pravno pomoč) upravičujejo dodelitev zagovornika »na račun države«. Na kratko in poenostavljeno povedano, tisti, ki odločajo, da se nekomu dodeli zagovornik v kazenskem postopku, naj bi se spustili tudi v to, ali mu bo to kaj pomagalo oz. ali je očitek dovolj težek, da opravičuje uporabo zagovornika. Te zadeve dejansko postavlja že Evropska konvencija o človekovih pravicah, ko poskuša pojasniti pojem »interes pravičnosti« kot vsebinski pogoj pravice do pravne pomoči. Toda, kompleksno upravno odločanje, vsaj glede kazenskega postopka, ki se zahteva zaradi določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, bi lahko nadomestila tudi enostavna dikcija, ki izvira iz sodne prakse Evropskega sodišča – da se pri predpisanih prostostnih kaznih za kazniva dejanja »interes pravičnosti« presumira. (»In principle, where deprivation of liberty is at stake, the interests of justice call for legal representation« (Guide on Article 6 – Right to fair trial, ECHR, str.45)). Tako pa se odločevalcem nalaga, da študirajo kazenski spis in iščejo podlage za svojo odločitev, kar se mi, čisto na elementarni ravni, zdi popolnoma nesprejemljivo, ker to res ni stvar upravnega postopka.
Ne znam si predstavljati drugega motiva, kot to, da se poskuša varčevati na napačnem koncu in s precejšnjim tveganjem, da bo prišlo do naknadnih težav. Verjetno spet zaradi tega, da nekdo ne bi očital zapravljanja proračunskih sredstev. Tako se tudi tukaj pokaže, da je proces odločanja v naši državi usmerjen ne na reševanje problemov, temveč na iskanje problemov. Tako nujno pride do oblikovanja pravila, da v težave ne moreš zaiti, če rečeš ne (*1). Če rečeš ne, potem ne moreš porabiti proračunskih sredstev in, ker je to sedaj najvišje vodilo, te praviloma nihče ne bo »gnjavil«. Pri tem pa se ne upošteva, da proračun več stane to, ker odločanje traja bistveno dalj časa, kot bi to bilo potrebno, da ne govorim o tem, kaj se lahko zgodi, če bo nekdo to pripeljal do Evropskega sodišča za človekove pravice.
Na podobne zadeve sem naletel tudi svoj čas, ko sem se ukvarjal z begunci. Tudi tam se je ugotavljala cela vrsta stvari, pri katerih se nisi mogel znebiti občutka, da služijo predvsem zavrnitvi prošnje. Čeprav bi verjetno državo stalo manj, ko bi nekdo ta status dobil prej in s tem tudi prej začel skrbeti zase, ne pa kot »prosilec za azil« živel na račun proračuna in predvsem postal odvisen od takšnega načina življenja.
Takih postopkov je še več, obremenjenih z navodili in podrobnostmi, ki pravzaprav onemogočajo učinkovito odločanje in, ki kaj kmalu, tako kot pri zgoraj navedenem ribiču, povzročijo, da se pravilne odločitve odlagajo ali pa sploh ne sprejmejo.
Prej ali slej se bo potrebno odločiti o tem, kdo pravzaprav lovi ribe, ribič ali tisti, ki gleda.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
