Dečki in deklice po vsem svetu sanjajo, da bodo nekoč morda lahko zaigrali na svetovnem nogometnem prvenstvu oziroma da bodo vsaj kdaj navijali za svojo reprezentanco, ki bo tam nastopila. Sanjajo kako bodo zabili gol v reprezentančnem dresu. Le redkim bo uspelo, za večino njih se sanje ne bodo izpolnile, še posebej, če prihajajo iz majhnih dežel. Svetovno nogometno prvenstvo nam zato vsi – od televizije, transnacionalnih korporacij do izdajateljev albumov s sličicami - prodajajo kot ideal. Kot nekaj največjega, kar obstaja v tem človeškem svetu.
Resničnost seveda ni nikoli takšna kot se zdi na televizijskem zaslonu ali v popolno napolnjenem dečkovem albumu s sličicami. Tako bodo dečki v vasici v Keniji vsak večer priklopljeni na edini televizor, podobno kot prebivalci Teherana ali revnih sosesk na obrobju ostalih afriških in tudi azijskih in južnoameriških mest. Vsakodnevni problemi bodo vsaj za nekaj ur pozabljeni, nogomet bo za nekaj časa postavil v ozadje vse ostale probleme. Po drugi strani bo letošnje svetovno prvenstvo za mesec dni odkrilo tudi resnične probleme v brazilski družbi. Nogomet že dolgo ni več le najpomembnejša postranska stvar, če je kdaj sploh bila, temveč sredstvo za dober posel in zaslužek različnih industrij, od prodajalcev prehrambnih izdelkov, telekomunikacijskih storitev do pobiralcev stav.
Prvi pomislek, ki se pojavi ob razmišljanju ob letošnjem prvenstvu je, ali je prav, da prvenstvo poteka v državi, kjer večina prebivalstva živi v revščini v favelah, kjer je javno zdravstveno varstvo neučinkovito in, kjer je izobraževanje dostopno le posameznikom, ki so se rodili v »pravih« družinah? Odgovore na takšna vprašanja bi morala podati Svetovna nogometna organizacija v obliki smernic za izbiro prirediteljev nogometnih prvenstev. Smernice bi morale poleg ocene infrastrukturne sposobnosti države za organizacijo tako velikega športnega tekmovanja vključevati tudi oceno družbenega tveganja. Slednje je še zlasti izrazito v državah z visoko stopnjo neenakosti po Giniju.
Da tako brazilske oblasti kot tudi FIFA niso bile pripravljene na socialne nemire kažejo zadnji nemiri v Rio de Janeiru in Sao Paolu, in nenazadnje tudi konstante demonstracije v času lanskoletnega pokala konfederacij. Brazilija bi verjetno teh nekaj zapravljenih milijard dolarjev lahko porabila za javne socialne storitve in za vnovični zagon zaspanega gospodarstva, ki ga ne bo zbudilo niti to prvenstvo. Ali je to lahko razlog za zavrnitev podelitve organizacije dogodka državi, ki se sooča s takšnimi težavami? Takšno prvenstvo je zagotovo stvar prestiža za vsakokratno vlado, pri čemer se je njegovi organizaciji težko kar tako odpovedati. Zagotovo pa je res, da bi se FIFA morala bolj posvetiti širšim družbenim vprašanjem v državah kandidatkah kot le potencialnim finančnim učinkom organizacije prvenstva. Ta zagotovo ne deluje v nekem vakuumu izven socialnega konteksta države prirediteljice. Vprašanje je tudi, če mora preučevati le gospodarske kazalnike, saj bi bil po le-teh, le Čile trenutno zmožen organizirati tako tekmovanje.
Da izbirni postopki niso potekali tako pregledno in zakonito kot bi morali, pričajo izbirni postopki za izbiro prireditelja svetovnega prvenstva za 2018 in 2022, ki so podvrženi preiskavi zaradi domnevnega podkupovanja članov izbirne komisije. Da ne omenjamo poročila nevladne organizacij Human Rights Watch o sistematičnih kršitvah človekovih pravic pakistanskih in drugih delavcev pri gradnji nogometnih stadionov. V tem trenutku so socialni pomisleki v najboljšem primeru stvar moralnih in etičnih zavez.
Enako velja za velika transnacionalna gospodarska podjetja, ki se odločijo sponzorirati takšne dogodke. Ali lahko od njih res zahtevamo, da se odrečejo sponzorstvu dogodka in s tem prisotnosti na enem najbolj gledanih svetovnih dogodkov, če je država prirediteljica neučinkovita pri zagotavljanju in uresničevanju najosnovnejših človekovih pravic? Ali ta obveznost zavezuje tudi te korporacije, če vendarle države nosijo primarno obveznost? V tem trenutku bi bil odgovor verjetno ne. Nogometno prvenstvo je preveč pomemben dogodek na svetovnem zemljevidu, da bi ga podjetja izpustila le zato, ker država ne opravlja svojega dela.
Tako kot izbirni postopek je več kot potrebna prenove tudi notranja struktura delovanja in odločanja svetovne nogometne organizacije, ki deluje po pravilih avtonomnega športnega prava. Države si s pravili domačega prava ne upajo posegati v delovanje nacionalnih nogometnih zvez, saj se bojijo uresničitve grožnje Svetovne nogometne organizacije z izključitvijo domače reprezentance in klubov iz mednarodnih tekmovanj. O težavah športnikov pri uveljavljanju svojih pravic pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport smo že pisali.
Svetovno nogometno prvenstvo morda skozi desetletja ohranja svojo privlačnost prav zaradi preglednosti in poštenosti (če jo izbrani sodniki zagotavljajo). Seveda, če ne bodo v ozadju imele glavno besedo stavne hudodelske združbe. Ena zelenica. Enajst igralcev proti enajstim. Med njimi samo žoga. Ob igrišču na tisoče igralcev. Le v malokaterem športu David tako pogosto premaga Goljata kot v nogometu. Enostavnost oziroma vsaj navidezna enostavnost pravil nogometne igre verjetno tudi pripomore k njegovi privlačnosti. Tek za žogo je tako del življenja v vasicah in mestih po celem svetu. Vprašanje pa je, če je smiselno in primerno, da se državam, ki se soočajo s težavami pri zagotavljanju osnovnih pravic, podeli možnost organizacije tako velikega tekmovanja kot sta nogometno prvenstvo in tudi olimpijske igre. Verjetno takšno vprašanje sodi v domeno politike in ne športa. Večina lokalnega prebivalstva v Braziliji je na to vprašanje jasno odgovorila. Ne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
