Tudi če si človek dandanes še tako želi napisati kaj pozitivnega o slovenski javni in še posebej pravni sferi, mu bo šlo to le stežka od rok. Kako tudi ne! Ko smo že prepričani, da ne more biti slabše, se najde neka predsednica okrajnega sodišča same prestolnice, ki v svojem prostem času poplesuje s titovko na glavi, vihteč zastavo bivše države. In zgodi se, vsaj do trenutka, ko to pišem: nič.
V isti sapi posameznik, ki se ukvarja s pravom EU, lahko le začudeno zre v ekran ene od osrednjih informativnih oddaj na nacionalni televiziji, kjer tokrat podpredsednica mnogo višjega, pravzaprav najvišjega sodišča v državi, v najboljši avtopoietični maniri tik pred volitvami v Evropski parlament razoroži tako predsednika največje evropske politične skupine kot EU samo, s tem ko jima, de facto, položi na srce, naj se ukvarjata s tistim, kar bodisi znata ali za kar sta pristojna. Reci in piši: s kmetijstvom. Na področju organizacije in delovanja nacionalnega sodstva EU namreč, po njenih besedah, nima nobenih pristojnosti.
Ko nič hudega sluteči človek sešteje ta slovenski 1+1, pride do zaključka, da se preprosto ne izplača več (razbijati glave) in da je najbolje pozabiti, še bolje pa biti pozabljen. In prav to pravico je v preteklem tednu skovalo Sodišče EU v zadevi C-131/12 Google Spain. V tej zadevi je neki španski državljan od španskih sodišč zahteval, da na podlagi direktive 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov podjetju Google, s sedežem v Kaliforniji, iz njegovega iskalnika naloži umik povezave do spletne strani nekega španskega časopisa.
Google je to po odločitvi Sodišča res moral storiti, kljub temu da so bile informacije o zadevnem posamezniku na zadevni spletni strani tako verodostojne kakor tudi zakonito objavljene. Bile pa so, tako je zatrjeval prizadeti posameznik, zastarele, zanj škodljive ali neprijetne; njihovo poznavanje pa naj ne bi bilo v interesu splošne javnosti. Z drugimi besedami, posameznik je zatrjeval, da ima pravico biti pozabljen: da določene, na spletu sicer dostopne podatke o njem, spletni iskalniki več ne indeksirajo in s tem izdatno, ne pa tudi v celoti, otežijo dostop širše javnosti do njih.
Zadeva je zanimiva z več vidikov. Prvič zato, ker je Sodišče EU presodilo v nasprotju s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca. Ta je direktivo z vidika obveznosti Googla razlagal precej ožje in je izrecno izključil obstoj pravice biti pozabljen. Praksa kaže, da je nestrinjanje med generalnimi pravobranilci in Sodiščem EU zelo redko, zato je ta primer zanimiv že samo iz tega naslova.
Vendar pa gredo zanimivosti še dlje. Med njimi gre opozoriti zlasti na veliko skrb Sodišča EU, da podjetje Google kot ameriško gospodarsko družbo in hkrati izrazito transnacionalnega akterja spravi tako pod teritorialni kot vsebinski domet zadevne direktive. Pod oblast EU torej. Teritorialno pristojnost si Sodišče zagotovi z inkorporacijo nacionalnih oglaševalskih Googlovih podružnic, ki naj bi s podjetjem Google tvorile enoten poslovni sistem – in tu je soglašal tudi generalni pravobranilec. Vsebinsko pristojnost pa si Sodišče EU zagotovi, tokrat v nasprotju z mnenjem generalnega pravobranilca, tako da Google opredeli kot upravljavca osebnih podatkov in njegovo dejavnost iskalnika kot obdelavo osebnih podatkov.
S tem Sodišče EU zagotovi maksimalno zaščito posamezniku in vso težo bremena naprti Googlu. Čeprav na ta način iz sodbe skorajda veje humanistična nota, se postavlja vprašanje ustreznega tehtanja ne le vseh vpletenih interesov, ampak tudi pravic. S policy vidika pa se dodatno zastavlja vprašanje zagotovitve učinkovanja te sodbe v globalnem merilu, kjer deluje internet.
Nekateri komentatorji so se tudi spraševali, ali v tej sodbi Sodišče EU ni postopalo preveč izolacionistično, neupoštevaje prej omenjeni globalni vidik, ki lahko privede do oblikovanja specifičnega EU interneta, na podlagi katerega tudi svetovni internet ne bi bil več, kar je nekdaj bil ali smo pričakovali od njega, da bo. Polje bolj ali manj neokrnjene informacijske svobode za spodbujanje vedoželjnosti in napajanje kreativnega duha.
Kakorkoli že, medtem ko v Sloveniji plešemo s titovkami na glavi in se pretvarjamo, da EU, še posebej nad sodstvom, v odnosu do Slovenije nima nobenih pristojnosti, ta ista EU in njeno Sodišče orjeta ledino na področju globalne regulacije interneta, ki bo imela številne daljnosežne trans-generacijske učinke. Natančno kakšni bodo ti učinki in v katero smer bo šlo pravno uokvirjanje interneta, še ni povsem jasno. Je pa jasno, kam gre danes, z izjemo nekaterih ocvirkov, neopisana Slovenija: v pozabo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
