Zakaj torej ne bi šlo tudi s pravom? Navsezadnje največji optimisti verjamejo, da lahko ureja tudi družbena razmerja, smotrno ukaluplja in nadzira izvajanje oblasti ter skrbi za dosledno uveljavljanje posameznikovih pravic in obveznosti.
Pa vendar sem v dosedanjih eksperimentih ugotovil, da prav povsod pristop z uporabo pravnih metod ni najboljši, ali vsaj ne najbolj učinkovit. Tako, denimo, ne zaleže na športnem igrišču, kjer človeku še najbolj goreče sklicevanje na načelo enakosti ne pomaga, da bi se zadetki enakomerno razporedili na oba gola, ali pa da bi lahko preskočil dva metra. Tudi pri zadevah srca se pravne metode redko obnesejo – z normodajno aktivnostjo ne prideš kaj daleč, vse skupaj pa še dodatno zaplete neobstoj učinkovitih pravnih sredstev, tako da je pravzaprav edini izhod v sili alternativno reševanje sporov, ki pa se mu je v vsakem primeru najbolje kar izogibati s predhodno uporabo ustreznega sistema zavor in ravnovesij. (To, ali se uspešnost tega sistema meri po obsegu cvetnih šopkov ali drugovrstnih manjših pozornostih, seveda malo variira glede na obliko vladavine.)
Nasploh, se bojim, moram poročati o neugodnih rezultatih mojih raziskovanj – življenje se ne meni kaj dosti za temeljna spoznanja prava in pravičnosti. Vsaj takole počez se zdi, da se prav požvižga na temeljni postulat enakega obravnavanja (razen, če si priznamo, da smo si v resnici prav vsi hudo različni, neenakost pa tudi načelo enakosti zapoveduje obravnavati neenako), kaj šele na institut varstva legitimnih pričakovanj, po katerem bi se na podlagi določenih zagotovil lahko zanesli na končni izplen lastnih prizadevanj.
(Če smo povsem iskreni, nam to življenje že zgodaj začne tudi sporočati. Te dni se denimo pogosto srečujem s povestjo o treh prašičkih. Kako oči odpirajoče sporočilo! Pozabite na to, da bi bilo v življenju pametno iskati ravnovesje med delom in zabavo, garanjem in sprostitvijo. Če pogledate s tradicionalnega zornega kota (Hobbesovega sveta »homo homini lupus«, v katerem dva prašička postaneta slasten obed zlobnega volka), potem šteje le delo – če hiša ni opečnata, je povsem vseeno, ali ste se potrudili narediti leseno; malo hujša volčja sapica jo bo zrušila povsem enako kot slamnato, zato ste docela neumni, čim ste si med delom privoščili ščepec oddiha. Če pa si privoščite malo sodobnejši pogled (socialne države s prijazno varnostno mrežo, v kateri mlajša paglavca reši njun, hm, veliki brat), pravzaprav ni razloga za kakršnokoli skrb, potrebuješ zgolj dovolj hitre noge, da te odnesejo do varnega zavetja. Če dobro razmislite, je po obeh različicah največji butec srednji brat, ki zmotno živi po načelu zmernosti in srednje poti – njegov trud ni nič bolj učinkovit od zabavljaškega brata, samo zajetnemu kosu zabave se je odpovedal. Pravzaprav je tudi najmlajši brat k problemu pristopil nekoliko amatersko – zakaj bi sploh gradil slamnato kočo in se v njej izpostavljal nevarnosti, pa potem še polagal upanje v ono dvomljivo leseno gradnjo? Igraš se čisto do konca, potem pa se s spalno vrečo in zobno krtačko takoj prikažeš na pragu trdne hiše najstarejšega brata.)
Kar me vodi v trenutni bolj omejen poskus v nadzorovanem okolju, pri katerem se pravne metode morda vendarle še obnesejo: govora je o vzgoji otrok. Sicer moram z znanstveno odkritosrčnostjo priznati, da ne razpolagam s povsem reprezentativnim vzorcem in moji eksperimentalni rezultati tako morda (še) niso povsem verodostojni, a prvi vtisi so vsekakor vzpodbudni.
Tako, denimo, se je v vsaki, še tako kazuistični situaciji dobro postaviti v položaj zakonodajalca in si predstavljati, da s konkretno odločitvijo v resnici sprejemaš splošni pravni akt, ki bo vsaj kot praesumptio iuris veljal v vrsti nedoločnih in nepredstavljivih bodočih primerov s približno primerljivimi značilnostmi. V svetu vzgoje namreč veljajo zakonitosti precedenčnih sistemov, otroški spomin pa neverjetno daleč nese.
Pomembno je tudi spoštovanje postopkovnih pravil. Povedano po domače, vse je lažje doseči, če je umeščeno v ustaljeno rutino (npr. pižama – pravljica – mleko – zobki – spanje). Vsak, še tako majhen odklon od te rutine (npr. pižama – mleko – pravljica – zobki – spanje) običajno ne prinese dobrih rezultatov oziroma vodi vsaj v očitek bistvene kršitve postopka, če ne tudi v poskuse vzpostavitve popolne anarhije.
Kar me spomni na državotvorne vidike vzgoje in na knjigo, ki jo je pred časom napisal Miro Cerar in nosi naslov Kako sem otrokom razložil demokracijo. Verjamem, da je docela odlična, a vsaj v mojem gospodinjstvu še ni napočil čas zanjo. Ne, v določenem obdobju se veliko bolj kot demokracija obnese ustrezna oblika tiranije. (In le najbolj zlobni jeziki bi si upali ugibati, ali gre za tiranijo otrok po starših ali obratno.)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
