V kavarniških pogovorih večina ljudi težko razume in sprejme, da mora država zagotavljati človeku dostojne razmere tudi v času pripora oziroma prestajanja zaporne kazni. Vendar so takšne zahteve pravne in civilizirane države, ki temelji na učinkovitem spoštovanju in varovanju človekovih pravic. Razmere v slovenskih zaporih so zato tudi odraz (ne)učinkovitega varovanja človekovih pravic v slovenski družbi.
Zadevi Štrukelj v Slovenija (6011/10, 27.2.2014) in Četić v Slovenija (7054/10, 27.2.2014) nadaljujeta že sedaj dolgo serijo sodb zoper Slovenijo glede razmer v slovenskih zaporih, ki se je pred skoraj dvema letoma in pol pričela s sodbama v zadevah Štrucl in ostali v Slovenija (št. 5903/10,6003/10 in 6544/10, 20.10.2011) ter Mandić in Jovič v. Slovenija (št. 5774/10 in 5985/10, 20.10.2011). Pri obeh letošnjih zadevah je sodeloval tudi slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič.
Evropsko sodišče je v zadevi Štrukelj zapisalo, da »je pritožnik, ko je bil pridržan v sobah št. 7 in 5, imel na voljo 3 kvadratne metre oz. 3,26 kvadratnega metra osebnega prostora. Njegov položaj je bil še poslabšan zaradi zelo omejenega časa, ki ga je lahko preživel zunaj sobe. Ko je bil nastanjen v sobah št. 98 in 124 s 3,75 kvadratnega metra osebnega prostora, je bil njegov položaj še poslabšan zaradi zelo omejenega časa, ki ga je lahko preživel zunaj sobe, in delno tudi zaradi visokih temperatur v sobah poleti 2009« (23. odstavek sodbe). Zato je Sodišče ugotovilo, da »ob upoštevanju skupnih učinkov takih razmer med pritožnikovim prestajanjem kazni v sobah št. 5, 7, 98 in 124, Sodišče podobno kakor v zadevi Praznik meni, da težki položaj, ki ga je pritožnik prestajal, presega neizogibno raven trpljenja, ki je značilna za prestajanje zaporne kazni, in da je zato trpljenje preseglo dopustni prag po 3. členu konvencije« (24. odstavek).
V podobni zadevi Četić je imel pritožnik »v celici 2 na voljo 3,26 kvadratnih metrov osebnega prostora. Njegovo stanje se je še poslabšalo zaradi zelo omejenega časa, ki bi ga lahko preživel zunaj celice in visokih temperatur v celici poleti leta 2009« (24. odstavek sodbe). Sodišče je še dodalo, da je pritožnik »imel v celici 129 3,75 kvadratnih metrov osebnega prostora, pri čemer se je njegova situacija poslabšala zaradi zelo omejenega časa, ki ga je pritožnik lahko preživel zunaj celice.« (25. odstavek).
Obe zadevi kažeta, da Evropsko sodišče od prve odločitve v podobni zadevi Štrucl zaostruje zahtevane standarde. Če je Sodišče v zadevi Štrucl in ostali ugotovilo, da 2,7 kvadratnega metra osebnega prostora »preseglo neizogibno raven trpljenja, ki je lastno prestajanju zaporne kazni« (89. odstavek sodbe v Štrucl in ostali), je v zadevi Praznik v Slovenija ugotovilo, da tudi 3,3 kvadratnih metrov lahko presega še sprejemljivo raven trpljenja (št. 6234/10, 28.6.2012, 18. odstavek). Čeprav je bil pritožnik v zadevi Štrukelj večino časa svoje zaporne kazni (od 11.6 2009 do 2. 7 2009 in od 30.7 2009 do 23.12. 2009, pri čemer je zaporno kazen prestajal od 30.3.2009 do 23.12.2009) zaprt v zapornih sobah št. 98 in 124 s 3,75 kvadratnega metra osebnega prostora, je Sodišče ugotovilo kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Čeprav se lahko strinjamo z odločitvijo Sodišča, bi morala biti njena obrazložitev veliko bolj prepričljiva in poglobljena, saj sedaj še vedno ni jasno, koliko metrov površine mora imeti zapornik na razpolago v času prestajanja zaporne kazni.
Evropsko sodišče skladno s standardi Sveta Evrope presoja ali razmere v priporu ali zaporu presegajo neizogibno raven trpljenja. Tako Sodišče sedaj ne presoja le koliko kvadratnih metrov je imel pripornik ali zapornik na razpolago, ampak kakšne so bile tudi druge okoliščine kot denimo možnost preživljanja določenega časa na prostem izven celice ter vremenske razmere. Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja denimo »meni, da bi morali stremeti k temu, da bi pripornikom omogočili, da določen del dneva (8 ur ali več) preživijo izven svojih celic, so zaposleni z različnimi aktivnostmi, ki pa morajo služiti nekemu namenu…« (47. odstavek standardov, CPT/Inf/E (99) 1 (REV.1) 18.8. 2000).
Zagotavljanje dostojnih življenjskih razmer in prepoved ponižujočega ravnanja v zaporih sodi med tiste državljanske in politične pravice, ki jih pogojujejo finančne zmožnosti države. Finančno šibkejše države težje zagotavljajo dostojnejše razmere kot premožnejše države. Ne glede na to, pa morajo vse države zagotavljati najmanjši skupni imenovalec kot jedro prepovedi ponižujočega ravnanja, ne glede na finančne zmožnosti. Trenutni minister za pravosodje sicer obljublja, da se bodo razmere v slovenskih zaporih izboljšale, a vendar je že čas, da naša država stopi od obljub k dejanjem. Razmere v slovenskih zaporih je potrebno izboljšati bodisi z gradnjo novih zaporov bodisi z učinkovitejšo uporabo obstoječih prostorov. Resno je potrebno po zgledu anglosaških držav razmisliti tudi o prenosu funkcij izvrševanja kazenskih sankcij na zasebni sektor, vendar le pod pogojem, če bo zasebnike država učinkovito nadzorovala. Če se čokoladne besede pravosodnega ministra ne bodo uresničile, bo naša država še naprej doživljala udarec za udarcem pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Še pomembnejše pa je dejstvo, da so urejene in dostojanstvene razmere potrebne zaradi nas samih, če želimo nekoč živeti v pravni in dostojanstveni državi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
