Listina je bila razglašena že 7. decembra 2000, vendar je slabih prvih devet let pravno zavezovala le evropske institucije. Za države članice je postala pravno zavezujoča z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe. Njen 6. člen v prvem odstavku določa, da ima Listina o temeljnih pravicah Evropske unije enako pravno veljavnost kot temeljni pogodbi.
Listina je razdeljena na sedem poglavij in štiriinpetdeset členov. Posamezni členi so podobni oziroma celo identični tistim iz Evropske konvencije, pri čemer bode v oči predvsem precej nejasna oziroma nesmiselna razporeditev členov Listine. Le-ta se sicer začenja z določbo o človekovem dostojanstvu, vendar se denimo ena izmed temeljnih človekovih pravic, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, nahaja šele proti koncu Listine, v 47. členu.
Pisci Listine so se že od začetka morali otepati očitkov, da je njeno sprejetje nepotrebno, saj so vse države članice Evropske unije tudi pogodbenice Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Ker je bila Listina sprejeta več kot pol stoletja kasneje, je njeno besedilo razumljivo sodobnejše, saj vsebuje tudi nekatere novodobne človekove pravice, vseeno pa je njeno besedilo o socialnih in ekonomskih pravicah zelo programske narave.
Še ena od težav je nejasen pravni status Listine v domačih pravnih redih. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-146/12 z 17. decembra 2013 zamudilo priložnost, da bi se izreklo o pravnem položaju Listine v slovenskem ustavnem redu. Avstrijsko Ustavno sodišče je namreč v zadevi U 466/11-18, U 1836/11-13 z 14. marca 2012, Listini priznalo ustavnopravni značaj. Ne glede na morda zamujeno priložnost pa je jasno, da se Listina v slovenskemu pravnem redu uporablja neposredno in je podrejena le slovenski Ustavi.
S tem je povezan tudi eden izmed ključnih problemov Listine, dostop posameznikov do sodnega varstva zaradi kršitev Listine. Posamezniki trenutno nimajo pravice do vložitve individualne pritožbe zaradi domnevne kršitve Listine pred Sodiščem Evropske unije. Do njega lahko dostopajo samo preko nacionalnih sodišč, če le-ta postavijo predhodno vprašanje luksemburškemu sodišču. V večini primerov morajo nacionalna sodišča varovati uresničevanje Listine v domačih pravnih redih. Posamezniki lahko v slovenskem pravnem redu pred rednimi sodišči uveljavljajo domnevno kršitev posamezne izmed določb Listine pri uporabi evropskega prava. Kršitve Listine, če ne gre za uporabo evropskega prava, ni mogoče uveljavljati pred Ustavnim sodiščem, saj se morajo pritožniki sklicevati na eno izmed določb o varstvu človekovih pravic iz drugega poglavja slovenske ustave.
Sodišče Evropske unije je v zadevi Kücükdeveci C-555/07 z dne 19. januarja v povezavi z Listino zapisalo, da je »načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti splošno načelo prava Unije, saj pomeni posebno uporabo splošnega načela enakega obravnavanja« (para. 50). Hkrati je Sodišče zapisalo, da »…mora nacionalno sodišče, ki mu je v odločanje predložen spor v zvezi z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, … v okviru svojih pristojnosti varovati pravice, ki jih pravo Unije zagotavlja posamezniku, in zagotavljati polni učinek tega prava s tem, da po potrebi ne uporabi nobene določbe nacionalne ureditve, ki je v nasprotju z navedenim načelom« (51. odstavek). Nacionalna sodišča morajo tako sama skrbeti, da določbe Listine niso kršene.
Sodišče Evropske unije zagotovo ni primarno sodišče za človekove pravice v tolikšni meri kot je to strasbourško sodišče. Ne glede na to pa tudi luksemburškemu sodišču varovanje človekovih pravic ni tuje, saj je že v sedemdesetih letih v zadevi Defrenne in kasnejših zadevah avtoritativno izoblikovalo varovanje načela enakega obravnavanja. Res pa je, da so njegovi sodniki primarno strokovnjaki na področju evropskega prava. Eno od najtežjih vprašanj, ki se tako pojavlja, je vprašanje enotnosti pravnih standardov varovanja človekovih pravic. Ali je, denimo Sodišče Evropske unije zavezano razlagati pravice iz Listine skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice? Ali se mora Sodišče Evropske unije sklicevati na sorodne primere iz strasbourškega sodišča?
Sklicevanje na Listino se je v štirih letih od njene uveljavitve eksponentno povečalo. Sodišče odloča v vse več zadevah glede varstva temeljnih pravic, še posebej glede begunskega prava in prava socialne varnosti. Res pa je, kot ugotavlja De Búrca v njenem zadnjem članku, da se sklicevanje Sodišča Evropske unije na EKČP in sodno prakso ESČP zmanjšuje (Gráinne de Búrca, After the EU Charter of Fundamental Rights: The Court of Justice as a Human Rights Adjudicator?, NYU Law Public Law & Legal Theory Working Paper No. 13-51; str 7-9). Ali nam statistika sporoča, da je zato varstvo temeljnih pravic kaj nižje, ko pa vemo, da se SEU v svoji sodni praksi, denimo, nikoli ne sklicuje na sodno prakso nacionalnih sodišč?
Glavno vprašanje je ali je Listina izboljšala varstvo človekovih pravic na evropskem kontinentu? Ali so pravice posameznikov kaj bolj zavarovane kot pred njenim sprejetjem? Zagotovo imajo sedaj posamezniki sredstvo več pri uveljavljanju pravic zoper domnevne kršitve pri uresničevanju evropskega prava v državah članicah. V tej luči se vse bolj oblikuje tudi mnenje, da Listina varuje pravice v zasebnih razmerjih med posamezniki. Nekdanja generalna pravobranilka Verica Trstenjak je v sklepnem mnenju v zadevi Dominguez (C-282/10, 8. septembra 2011) zapisala, da je »tradicionalna primerjava „javno/zasebno“ v moderni državi že zastarela« ter da »je varstvo temeljnih pravic nasproti zasebnim ustanovam prav tako pomembno kot nasproti organom, zaradi česar bi bilo nepriznanje varstva temeljne pravice izenačeno s kršitvijo temeljne pravice.« (117. odstavek).
Tudi dve zadnji zadevi kažeta, da je Sodišče Evropske unije pripravljeno širokosrčno razlagati nekatere temeljne pojme s področja temeljnih pravic. Sodišče je denimo, 7. novembra 2013 v zadevi C-199/12, C-200/12 in C-201/12 ugotovilo, da homoseksualne osebe tvorijo neko družbeno skupino v postopku ugotavljanja statusa begunca (79. odstavek). V podobni zadevi Puid (C-4/11 z dne 14. novembra 2013) s področja begunskega prava je Sodišče potrdilo načelo nevračanja in zapisalo »če … sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v državi … pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, … država članica, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, prosilca za azil ne sme predati državi članici, ki je bila določena kot prva odgovorna.« (36. odstavek). Sodišče je tako zelo dejavno na nekaterih področjih varovanja temeljnih pravic, manj pa na drugih, kot denimo pri varovanju socialnih pravic v času evropske gospodarske krize (glej sklep sodišča v zadevi C-128/12 z dne 7. marca 2013), kjer tudi sicer samo nima širokih pristojnosti.
Listina postopoma postaja polnopraven delček v mozaiku evropskega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Potencial Listine za učinkovito varovanje človekovih pravic je neomejen. Od Sodišča Evropske unije in domačih sodišč pa je odvisno kako ga bodo izkoristila. Zagotovo pa je res, da niti Sodišče niti domača sodišča ne smejo zmanjševati že doseženih standardov varstva človekovih pravic, ki izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Veliko je odvisno tudi od potencialnega pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Čas bo čez desetletje pokazal, ali je Listina dozorela v avtoritativen dokument, ki ga spoštujejo in uresničujejo tako državni kot nedržavni organi. Slednje pogojuje tudi dolgoročno preživetje Listine, ki jo danes običajni prebivalci Evrope še vedno preslabo poznajo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
