Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje narod kot »skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest« (SSJK, Inštitut za slovenski jezik Franca Ramovša ZRC SAZU). Slednja opredelitev vsebuje vsaj štiri naslednje kriterije: skupnost ljudi; ozemlje; zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezanost; ter skupno zavest.
Takšna opredelitev je sama po sebi omejena, saj omenjene štiri značilnosti ustvarjajo narod, zagotovo pa niso dovolj, da se posamezni ljudje povežejo v narod. Omenjene značilnosti sodijo med objektivne pogoje, ki jih mora določena skupina ljudi izpolniti, da se šteje za narod. Objektivni pogoji pa sami niso dovolj, saj je potrebna neka subjektivna zavest, da posameznik želi pripadati nekemu narodu. Le-ti subjektivni pogoji so podobnim pogojem za priznanje narodnostnih manjšin. Vsaka skupina mora sama želeti, da se jo opredeli kot manjšino in se ji prizna ustrezno normativno varstvo. Če večina potencialnih članov ne izrazi zanimanja, da se jih vključuje v neke definicije ali kategorije, takšna manjšina ne nastane oziroma preneha obstajati. Podobno je pri narodu.
Težava s subjektivnimi kategorijami je, da jih je skoraj nemogoče natančno opredeliti. Bivši visoki komisar Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za narodne manjšine, Max van der Stoel, je večkrat izjavil, da »spozna narodnostno manjšino, ko jo vidi« (glej njegov govor 24. maja 1993 v Varšavi). Podobno težko je opredeliti kriterij »povezanosti« nekega naroda, ki se verjetno nanaša bolj na subjektivno kategorijo »skupne zavesti« oziroma zavezanosti k uresničevanju skupnih ciljev.
Kako lahko presojamo, da je nek narod predan uresničevanju skupnega cilja, z drugimi besedami, da ima skupno zavest? Na podlagi katerega merila lahko ocenimo, da je nek narod povezan ali razdvojen? Ali za povezanost zadostuje, da večina posameznikov, ki naj bi sodila v nek narod, v en glas podpira nogometno ali košarkarsko reprezentanco ter da prekine prednovoletne nakupe, ko tekmuje narodova najboljša smučarka?
Subjektivni kriteriji za povezanost naroda so nejasni in neenotni, saj lahko pomenijo različne cilje, na različnih koncih sveta. Zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar je svoji knjigi o Sloveniji med letom 1941 in 1945 dala naslov »Razdvojeni narod« (Ljubljana, Mladinska knjiga, 2007). Morda je torej dobro začeti iz drugega konca in se vprašati kakšni razlogi za razdvojenost morajo obstajati, da prav zaradi njih nek narod preneha obstajati. Objektivni kriteriji (jezik, ljudje, ozemlje) so predpogoj za nastanek in obstoj naroda. Če izgine eden izmed njih, je težje vztrajati, da nek narod še obstaja. Kako je pa s subjektivnimi elementi za prenehanje obstoja nekega naroda?
Za nastanek in obstoj naroda mora obstajati določene občutek povezanosti med ljudmi, ki tvorijo narod. Državljanska vojna med različnimi svetovnonazorskimi skupinami enega naroda ne sodi med razloge za prenehanje obstoja naroda, če se takšna predanost k uresničevanju skupne dobrobiti ne pretrga. Vprašanje je, kakšna je takšna povezanost, ko se za izložbenim oknom skupne dobrobiti skriva varovanje posameznih partikularnih in zasebnih interesov. Ali pa ko se različne ravni narodovega življenja in dejavnosti segregirajo oziroma razdvojijo v vseh družbenih podplasteh, od kulture, športa, umetnosti, do gospodarstva, izobraževanja in znanosti, celo do te mere, da iz njih izginejo minimalne predpostavke človeških odnosov, kot so spoštovanje, sočutje, odpuščanje, olikanost in civilnost? Ali ko si posamezniki oziroma posameznice znotraj naroda za svoje prijatelje in življenjske sopotnike izbirajo le dekleta oziroma fante iz njim bližnje in privlačnejše svetovnonazorske ali kakršne koli druge usmeritve, vse ostale pa hote ali nehote izključujejo?
V takšnih razmerah narod oziroma njegove podskupine živijo dvojno ali pa še večkratno življenje. Ljudje živijo drug mimo drugega. Med seboj se presojajo na osnovi njihove domnevne pripadnosti tej ali oni svetovnonazorski ali kakršni koli drugi skupini. Na podlagi takega zaključka izza zavese domačega stanovanja oziroma hiše nadalje ocenjujejo, da je posameznik takšen in nič drugačen ter iščejo dejstva, ki bi potrdili njihov že vnaprej dognan sklep. Občutek pripadnosti je med njimi že davno poniknil na minimalno raven, če je sploh kdaj obstajal. Vse, kar jih še povezuje, je skupni jezik, okolje ter državna institucionalna podplast, če so nekoč imeli srečo, da so jo dosegli. V takšnem okolju država kot umetna tvorba vzdržuje zunanji videz povezanosti naroda. Edini občutek pripadnosti narodu, ki se res kdaj še pokaže na kakšnem športnem dogodku je, da res živijo dvojno življenje, fizično zelo blizu drug drugega, celo z ramo ob rami; psihično pa veliko dlje od najbližjega sosednjega naroda.
Subjektivni pogoj za nastanek in obstoj naroda je občutek pripadnosti med skupino ljudi na določenem ozemlju. Sodi zagotovo med ključne kriterije za opredelitev nekega naroda, vendar ga je težko opredeliti. Pripadniki nekega naroda lahko občutek pripadnosti razvijejo in okrepijo le na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca, ki jih na nek način subjektivno povezuje. Vsakodnevna predanost skupnim vrednotam je ključna za preživetje nekega naroda. Če posamezniki ne soglašajo o opredelitvi in uresničevanju teh ključnih skupnih vrednot, denimo na temelju človekovega dostojanstva, sočutja, spoštovanja in odpuščanja, lahko takšno nesoglasje polagoma razžre prav vse izvorne temelje vsakega naroda.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
