Pri tem je, kot sem to že zapisal in kot je to znano vsakemu pravniku, vloga oškodovanca v bistvu postranskega pomena, saj slednji v tem postopku nastopa na nek način kot stranski akter ali kot subsidiarni (sic) tožilec, razen v primeru, ko postopek teče na zasebno tožbo.
Da je oškodovanec pogosto tisti, ki zaradi svoje neaktivnosti povzroči, da postopek teče počasneje kot bi moral je znano, zato je tudi ZKP predvidel sankcioniranje njegove pasivnosti, recimo pri domnevi o odstopu od pregona iz 62., 186. in 306. člena ZKP.
Postavlja pa se seveda vprašanje, ali je to dovolj.
Sam sem prepričan, da bi bilo potrebno pravzaprav pri vseh kaznivih dejanjih, kjer je pravno zavarovana dobrina premoženje, trdneje povezati oškodovanca s pregonom teh kaznivih dejanj, kar je seveda najlažje doseči s zahtevo po predlogu za pregon.
Nenazadnje je premoženje posamezne fizične ali pravne osebe predvsem v domeni slednjih in so ti tudi po ustavi dolžni izvajati svojo lastninsko pravico v skladu z njeno funkcijo. Pri tem torej morajo prevzemati tudi odgovornost zanjo in ji nuditi zaščito.
Pomoč države, kot zaščitnika posameznika oz pripadnika družbe je seveda v takšnih primerih nudena z delom državnega tožilca, ki skrbi tudi za interese oškodovanca. Seveda, če slednji takšno varovanje interesov, sploh želi.
Pri dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti je namreč tako, da se mora postopek, ne glede na želje ali voljo oškodovanca pripeljati do konca oz. doseči obsodba, v kolikor je ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. To zavezuje tožilca, da vztraja v postopku, četudi je jasno izkazana volja nosilca lastninske pravice, da sam do tega nima interesa in ne samo to, tudi, če temu pregonu izrazito nasprotuje.
Spoznanje o tem je povzročilo uvedbo tako imenovanih predlagalnih deliktov, o katerih postopek lahko teče samo ob pogoju predloga. Vendar so slednji podani navadno pri kaznivih dejanjih, kjer je poseg v premoženje manjši.
Seveda se tudi pri tako imenovanih osebnostnih kaznivih dejanjih predlog kot podlaga postopka pojavlja, kadar je poseg v pravno zavarovano dobrino takšen, da je zakonodajalec ocenil, da je kazenski postopek smotrno voditi samo ob jasno izraženi volji oškodovanca, a osebno sem prepričan, da je pri premoženjskih deliktih to voljo potrebno bistveno bolj upoštevati.
Če je država dolžna skrbeti za dobrobit posameznika v družbi tudi tako, da skrbi za njegovo zdravje in integriteto, pa je prav posameznik tisti, ki je v prvi vrsti dolžan skrbeti za svoje premoženje in ga varovati. To pa se mora odraziti tudi pri načinu zaščite, ki mu jo nudi država.
Nič ne skrivam, da je pri tem podan tudi moj interes, kot sodnika. Pri določenih dejanjih, ki sodijo pod pristojnost okrožnega sodišča, je resnično tako, da se mi zdi popolna neumnost, da mora o njih odločati tričlanski senat v dokaj zapletenem postopku, hkrati pa državni tožilec ne more umakniti obtožnice, ker seveda mora, zaradi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, pripeljati stvar do obsodbe. Pa čeprav sam oškodovanec niti ne kaže interesa ali pa se niti ne udeležuje postopka.
Po nepotrebnem se tudi podaljša postopek pri takšnih dejanjih zaradi tega, ker je tudi v primeru umika obtožnice potrebno vendarle obvestiti oškodovanca, da lahko nadaljuje postopek, celo če ta pred tem izrecno izjavi, da do tega nima interesa.
Nenavsezadnje bi se na tak način tudi dodatno stimuliralo storilce, da poravnajo škodo. Sedaj je tako, da so, četudi slednjo poravnajo (kar je v končni fazi tisto, kar oškodovanca najbolj zanima), še vedno odvisni od volje in možnosti državnega tožilca, da umakne obtožnico.
Pri celotni kolobociji našega kazenskega postopka, kjer zaradi vseh možnih pritožb, ugovorov in zahtev, ob famozni koncepciji »materialne resnice«, ki onemogoča, da bi resnično prišli do neke učinkovitosti delovanja sodstva, bi lahko vsaj z vzpostavitvijo jasne odgovornosti za premoženjsko sfero posameznika lahko zadeve vsaj malo pospešili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
