Dokaj samoumevno, kajne? A vendar tudi zelo uporaben koncept za razmišljanje o ali analiziranje raznovrstnih življenjskih in teoretičnih situacij na različnih področjih; koncept, ki ga danes večinoma povzemamo po Albertu Hirschmanu in je eden od pravih prenosljivih konceptov – opredelitev ali ponazoritev, ki so se sicer razvile v okviru enega raziskovalnega področja, a ki s svojim vpogledom oziroma ponazoritvijo enako dobro učinkujejo tudi na drugih.
Hirschman je vpliven ekonomist, ki je leta 1970 objavil drobno knjižico z naslovom Exit, Voice, and Loyalty: Responses to Decline in Firms, Organizations, and States (Izstop, glas in lojalnost: Odgovori na upadanja v podjetjih, organizacijah in državah), v kateri se je posvetil vprašanju iz uvodnega odstavka. Kaj naredi stranka v primeru poslabšanja izdelka ali storitve? Na izbiro ima le dve alternativi, uporabo opcije izstopa ali opcije glasu. Ista izbira je na voljo državljanov države ali delavcev podjetja, v katerih pride do poslabšanja razmer: lahko uporabijo opcijo izstopa (emigrirajo oziroma dajo odpoved) ali pa opcijo glasu (protestirajo ali se udeležijo volitev in skušajo vplivati na razmere v državi oziroma se pritožijo pri delodajalcu in skušajo doseči izboljšanje delovnih razmer).
(Za medklic – o podobni dinamiki je že nekaj desetletij prej na področju psihologije v zvezi z obnašanjem skupin pisal tudi britanski psihoanalitik Wilfred Bion, ki je kot eno od poglavitnih vrst obnašanja označil skupino fight-flight (bori-beži), torej skupino, ki se v želji po preživetju odloča, ali se bo z nekom borila ali pred njim bežala; a ta teorija ni bila enako razvita in prodorna.)
Osnovna ideja je zelo enostavna, nemara se nam danes zdi celo samoumevna – a vendar je zelo pomembna, še zlasti ob upoštevanju vseh implikacij, ki jih je Hirschman razvil iz osnovne dvojnosti. (Mimogrede, podobno je Weiler nekoč v kontekstu Evropske skupnosti, ko se je skupnostna zakonodaja še sprejemala z vsaj dejanskim soglasjem vseh držav članic, prodrl s »samoumevno« tezo, zakaj naddržavnost pravnega reda Skupnosti ne bi smela biti problematična – ravno zato, ker je bil medvladen ali meddržaven po svojem nastanku, je bil lahko naddržaven po svojem učinkovanju.)
Ključno je vprašanje, za katero od opcij se bo kupec odločil, to pa je v veliki meri odvisno od okoliščin. Izstop je običajno lažja izbira: če želenega izdelka v določeni trgovini z živili ne prodajajo več, pa v bližini obstaja še ena trgovina, ki ga, bo kupec preprosto začel kupovati v drugi trgovini. Toda kaj, če druge trgovine ni ali je na povsem drugem koncu mesta? V tem primeru bo kupec nemara poskusil uporabiti opcijo glasu – trgovcu bo povedal, da izdelek pogreša in da bi predlagal, da ga trgovina zopet vpelje.
S tega vidika je izstop torej ljubša izbira, glas pa nekakšna podrejena možnost v primeru, ko izstop ne pride v poštev. A s stališča trgovine je glas lahko tudi alternativa izstopu: če imajo kupci enostavno možnost, da sporočajo svoje želje in pritožbe, se bodo izstopu odpovedali ali ga vsaj preložili; nasprotno jih bo onemogočanje glasu še toliko bolj sililo k temu, da svoje nezadovoljstvo sporočijo z izstopom; kadar je izstop onemogočen (denimo v primeru takšnih ali drugačnih monopolov), pa bodo zopet skušali uporabiti vsaj opcijo glasu, saj je ta edina, ki jim preostane. Končno pa je v to dinamiko treba vključiti še lojalnost, ki prav tako vpliva na manjše zatekanje k izstopu.
Ob zavedanju te dinamike lahko organizacije prilagajajo svoje delovanje, da se čim bolje odzivajo na potrebe in zahteve svojih članov. Ali pa, denimo v primeru tako imenovanih »lenih« monopolov, da dopustijo omejeno možnost izstopa, s čimer se znebijo najsposobnejših nezadovoljnih članov, torej tistih, ki bi bili najbolj učinkoviti pri mobilizaciji opcije glasu. (Nekatere diktature so tako kljub restriktivni migracijski politiki dopuščale zelo omejeno možnost emigracije, ki so jo lahko izkoristili nezadovoljni predstavniki vplivnejših družbenih slojev, torej tisti, ki bi bili potencialno najbolj sposobni organizirati politično opozicijo.)
Hirschman je svojo teorijo razvil na področju ekonomije in jo že sam prenesel tudi na področje politologije, vendar pa je močno uporabna tudi drugod, med drugim tudi na številnih pravnih področjih.
Prek spletnega iskalnika ene izmed večjih pravnih baz sem tako našel 689 pravnih razprav, ki se sklicujejo na omenjeno Hirschmanovo delo, med temi pa 25 takih razprav, ki besedici Exit ali Voice (ali obe) vsebujejo tudi v naslovu. Samo za primer, med njimi so tudi naslednji naslovi (naj mi bo oproščeno, da jih navajam zgolj v izvirniku): Accountability and Competition in Securities Class Actions: Why »Exit« Works Better Than »Voice«; Rethinking Tax Nexus and Apportionment: Voice, Exit, And The Dormant Commerce Clause; Exit, Voice, and »Exile«: Rights to Exit and Rights to Eject; Exit and Voice in Free and Open Source Software Licensing: Moderating the Rein Over Software Users; A Voice-Based Framework for Evaluating Claims of Minority Shareholder Oppression in the Close Corporation; Workplace Mythologies and Unemployment Insurance: Exit, Voice and Exhausting All Reasonable Alternatives to Quitting; in še bi lahko našteval. Mnoge od teh razprav so bile objavljene v zadnjih letih.
S Hirschmanovim konceptom smo se pri nas denimo srečali, ko smo leta 2002 prevajali Weilerjevo knjigo Ustava Evrope; tudi sam sem ga uporabljal, ko sem pisal o možni reformi tradicionalnega koncepta državljanstva. Pred nekaj dnevi sem ga zopet srečal ob branju neke razprave o vrlinah federalizma.
Zelo enostaven, a tudi zelo uporaben koncept, ki ga je moč uporabiti v različnih kontekstih in za analizo različnih življenjskih situacij. In taki so vedno dobrodošli.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
