Ameriški pravni red že več kot dve desetletji ponuja možnosti za uveljavljanje odškodninske odgovornosti pravnih oseb za domnevne kršitve mednarodnega prava človekov pravic, storjene zunaj teritorialnih meja Združenih držav.
V začetku junija se je pred okrožnim sodiščem v New Yorku s poravnavo zaključil eden najbolj razvpitih in dolgotrajnih primerov zoper transnacionalne gospodarske družbe zaradi domnevnega kršenja temeljnih človekovih pravic. V zadevi Wiwa v. Royal Dutch/Shell se je ena največjih svetovnih gospodarskih družb Royal Dutch/Shell za 15.4 milijonov ameriških dolarjev poravnala s sorodniki nigerijskega okolje-varstvenega aktivista Kena Saro-Wiwa in osem drugih aktivistov, ki naj bi jih leta 1995 s pomočjo korporacije Royal Dutch/Shell prijele nigerijske sile in jih kasneje tudi zverinsko obesile in umorile v nigerijski pokrajini Ogoni (Wiwa v. Royal Dutch Petroleum Co., 226 F.3d 88 (2d Cir. 2000).
V postopku pred newyorškim sodiščem se je uveljavljala odškodninska odgovornost energetske družbe Royal Dutch/Shell zaradi domneve udeležbe pri kršenju temeljnih človekovih pravic zoper ljudstvo Ogoni v južni Nigeriji. Družba je domnevno financirala, oboroževala in drugače pomagala nigerijskim vojaškim silam, ki so uporabile oboroženo silo in grozovito napadale ljudstvo Ogoni na njihovem ozemlju, s čimer naj bi omogočile ponovno črpanje nafte na njihovem ozemlju.
V tem primeru so sorodniki žrtev predstavljali: Ken Saro-Wiwa, John Kpuinen, Dr. Barinem Kiobel, Felix Nuate, Daniel Gbokoo in Saturday Doobee, ki so jih nigerijske sile mučile in kasneje zverinsko obesile 10. novembra 1995. Med devetimi žrtvami so bili še: Owens Wiwa, ki so ga pridržali in mučili zaradi njegovih dejavnosti v korist ljudstva Ogoni, Karalolo Kogbara, ženska, ki jo je ustrelila nigerijska vojska, ko je varovala svoje pridelke in James N-nah, čigar brata Uebarija je domnevno ubila nigerijska vojska, ko je zapuščal lokalno tržnico.
Odškodninski zahtevki zoper transnacionalne gospodarske družbe temeljijo v pravnem redu Združenih držav na Zakonu o odškodninskih zahtevkih tujcev (Alien Torts Claim Act – ATCA) iz leta 1789. Zakon dovoljuje, da ne-državljani ZDA uveljavljajo odškodninsko odgovornost fizičnih in pravnih oseb za kršitve mednarodnega prava človekovih pravic zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic v omejenem številu primerov.
V zadnjem desetletju so nekatera ameriška zvezna sodišča začela dopuščati uveljavljanje odškodninske odgovornosti za kršitve mednarodnega običajnega prava zunaj ZDA tudi proti gospodarskim družbam. Na temelju omenjenega zakona je bilo do danes vloženih več kot devetdeset tožb zoper transnacionalne gospodarske družbe zaradi domnevnega kršenja človekovih pravic, pri čemer so se odvetniki žrtev in gospodarskih družb poravnali v štirih primerih (Wiwa v. Royal Dutch/Shell, Doe v. Unocal Corp., Does v. The Gap, in Wang Xiaoning, Yu Ling and Shi Tao v. Yahoo! Inc. and Yahoo! Holding).
Mednarodni sistem za varstvo in spodbujanje človekovih pravic temelji na nacionalnih pravnih redih, pri čemer pomembno vlogo pri varovanju mednarodnih standardov človekovih pravic določajo tudi nacionalni pravni sistemi in nacionalna sodišča. Če gospodarske družbe in njihovih zaposleni posegajo v temeljne človekove pravice posameznikov oziroma ljudstev, je potrebno zagotoviti ustrezne mehanizme za uveljavljanje pravne odgovornosti transnacionalnih družb pri kršenju temeljnih človekovih pravic.
V zadnjem desetletju je med gospodarskimi družbami priljubljeno razvijanje prostovoljnih mehanizmov za spoštovanje in spodbujanje človekovih pravic, ki ga označujejo s terminom družbene odgovornosti podjetij. Takšen razvoj je vsekakor potrebno pozdraviti, čeprav ostajajo sodni in kvazi-sodni mehanizmi osnova pri učinkovitem odgovarjanju na domnevne kršitve, ki so jih neposredno oziroma posredno storile gospodarske družbe.
Oviranje dostopa žrtvam do pravnega varstva je še vedno velika ovira za uresničevanje posameznih človekovih pravic. Regulativni okvir za uveljavljanje pravne odgovornosti gospodarskih družb zaradi kršenja človekovih pravic je na nacionalni in mednarodni ravni še vedno nejasen. Profesor John Ruggie, posebni predstavnik Organizacije združenih narodov za področje gospodarstva in človekovih pravic, priznava, da sodni mehanizmi pogosto ne zagotavljajo učinkovitega pravnega varstva žrtvam korporacijskih kršitev človekovih pravic. (John Ruggie, U.N. Human Rights Council, Promotion and Protection of All Human Rights, Civil, Political, Economic, Social and Cultural Rights, Including the Right to Development: Protect, Respect and Remedy: A Framework for Business and Human Rights, U.N. Doc. A/HRC/8/5, 7 April 2008. 88. odstavek).
Uveljavljanje pravne odgovornosti zaradi kršenja človekovih pravic najbolje deluje v okviru nacionalnega pravnega reda, kar je razvidno tudi iz primera Wiwa v. Royal Dutch/Shell, saj se žrtve domnevnih kršitev pri uveljavljanju odgovornosti gospodarskih družb še danes lahko oprejo na civilnopravno in kazenskopravno zakonodajo v pravnih redih razvitih držav, v katerih ima pravni red tudi ekstra-teritorialne učinke. Vendar tudi takšno uveljavljanje odgovornosti ni brez slabosti in pomanjkljivosti, saj v omenjenem primeru družba Royal Dutch/Shell v poravnavi ni priznala pravne odgovornosti za kršenje človekovih pravic v Ogoni ter je sorodnikom žrtev namenila le 15.4 milijonov ameriških dolarjev, kar se zdi kot kapljica v oceanu spričo podatkov, da je skupina Royal Dutch/Shell v letu 2008 zabeležila 31.4 bilijonov ameriških dolarjev dobička.
Kljub temu se zdi, da bi bilo pravno varstvo za uveljavljanje odgovornosti gospodarskih družb potrebno izboljšati tako v razvitih kot v nerazvitih državah. Težave pri uveljavljanju odgovornosti podjetij ne izhajajo samo iz nedorečenosti normativnih varovalk pri nadziranju delovanja teh podjetij, temveč tudi iz njihovega nedoslednega izvajanja. Slednje izhaja tudi iz nedorečenega institucionalnega in normativnega okvira za urejanje gospodarskih družb v državah v razvoju, kjer v večini primerov sodna veja oblasti ne deluje tako kot bi morala. Zato mora mednarodno pravo človekovih pravic jasno določiti minimalne standarde za ravnanje gospodarskih družb na področju človekovih pravic. Skratka, vzpostavljanje močnejšega sistema za varstvo človekovih pravic tako na nacionalni kot na mednarodni ravni je conditio sine qua non za uspešno nadzorovanje delovanja gospodarskih družb na področju človekovih pravic.
Zgodovinski trenutek za razvoj družbene odgovornosti gospodarskih družb bo težko zaustaviti, pri čemer je upati, da bo mogoče v vseh pravnih redih pravočasno zagotoviti pravno varstvo tistim, ki trpijo zaradi škodljivega ravnanja gospodarskih družb. Dejstvo je, da nimajo samo države obveznost spoštovati in varovati človekove pravice, temveč da imajo primerljive obveznosti, vendar drugačne pravne narave in v manjšem obsegu, tudi gospodarske družbe. Kajti težko se je zgolj zanašati, da bodo gospodarske družbe, predvsem transnacionalne, prostovoljno zagotavljale spoštovanje pravnih standardov o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
