Na zanimivem in zelo dobro obiskanem predavanju je med drugim predavala tudi o možnosti Vrhovnega sodišča ZDA, da s skoraj neomejeno diskrecijsko pravico samo odloča o sprejemu zadev v obravnavo in tako letni pripad omeji na približno 90 zadev, ter s tem dobronamerno vtirala sol v kolektivno rano »naših« najvišjih sodišč, od Ustavnega sodišča prek Evropskega sodišča za človekove pravice do Sodišča Evropskih skupnosti, ki se vse bolj utapljajo pod pretežkimi sodnimi bremeni.
A to seveda še ne utemeljuje naslova tokratne kolumne (ta sicer ni namenjena samemu predavanju), ki je lahko s strani kritičnega bralca takoj deležen več pomislekov.
Začeli bi lahko že pri vprašanju, kakšen je sploh dejanski vpliv sodnikov in pravnikov nasploh, ko začnemo govoriti o res bistvenih stvareh (katerekoli te že so) – ampak recimo, da si pretežno pravniški bralci tovrstnih vprašanj zavoljo lastnega duševnega zdravja raje ne bomo postavljali.
Drugi, za ponosnega bralca s te strani Atlantika gotovo pomembnejši pomislek je, zakaj bi ameriškemu Vrhovnemu sodišču avtomatično pripisovali naslov najvplivnejšega sodišča na svetu. Čeprav bi zadrt logik na to odgovoril, da najboljši nogometaš ne igra vedno nujno tudi v najboljši ekipi, bi morda vseeno kazalo sodišče malo vzeti tudi v bran.
Morda pomaga, če spomnim, da je že leta 1776 Thomas Paine v svojem pamfletu o zdravi pameti z naslovom Common Sense ugotavljal, da »v Ameriki pravo kraljuje«. Ali pa, da nas je Vrhovno sodišče ZDA z znamenito sodbo v zadevi Marbury v. Madison iz leta 1803 pomembno naučilo vsaj dvojega – kako iz načela delitve oblasti in pravne države izhaja samoumevnost sodne presoje ustavnosti aktov zakonodajne in izvršilne veje oblasti ter kako je pametno tudi najbolj samoumevne logične sklepe v nasprotju z interesi državnih oblasti razviti v tistih konkretnih zadevah, v katerih te oblasti pravzaprav na koncu uspejo. Vsekakor Vrhovno sodišče v pravno ureditev ZDA posega tako odločilno kot le malokod, slednja pa je, po dobrem ali slabem, skoraj vedno v ospredju svetovnega zanimanja.
In, končno, kak cinični bralec bi lahko pristavil še, da glede na naslov nemara govorim o najpomembnejši ženski sodnici, s čimer močno ožim konkurenco. Temu argumentu se ne bom posvečal preveč (toda, če si želite osvežiti spomin, glejte tu in tu), a tu seveda ne igra nobene vloge. O"Connorjeva je bila vrsto let najvplivnejša sodnica ravno zato, ker je bila pri nizu spornih zadev odločilen jeziček na pravosodni tehtnici, ki je odločitev pogosto razdvojenega Vrhovnega sodišča nagnil v bolj liberalno ali bolj konzervativno smer. Pogosto že v času njenega delovanja, še bolj pa po njenem odhodu s sodišča podobno vlogo jezička igra tudi sodnik Anthony Kennedy, a nihče je ni tako odločujoče kot O"Connorjeva.
Ta vloga jezička oziroma »večine enega glasu« je pomembno vplivala na razvoj ameriškega prava ne zgolj zaradi končne odločitve sodišča, ampak zato, ker je vse soudeležence procesa – od odvetnikov, ki so pripravljali memorandume, do sodniških kolegov, ki so iskali koalicijo (vsaj) petih glasov – silila v iskanje in oblikovanje tistih in takih argumentov, ki bi prepričali sodnico O"Connorjevo. Tako ni določala le končnega izida mnogih pomembnih zadev, ampak pogosto tudi načina razprave o njih.
Pri odločitvah je bila res nekoliko nepredvidljiva in pogosto se je postavila tudi po robu interesov Republikancev, ki so jo izbrali kot sodnico. Tako naj bi se liberalnejše uslužbenke sodišča ob bojazni, da bo pomagala razveljaviti znamenito sodbo Roe v. Wade o pravici do splava, nekoč dogovarjale, da bo ena od njih zaigrala neželeno nosečnost in se o njej kolegicam razjokala v slačilnici po jutranji vadbi aerobike (ki jo je za ženske uslužbenke na sodišču uvedla prav O"Connorjeva), da bi jo sodnica gotovo slišala. Tega menda niso storile in tudi ni bilo potrebno; leta 1992 je v sodbi Planned Parenthood v. Casey v mnenju, ki so ga napisali skupaj s sodnikoma Kennedyjem in Souterjem (torej trije sodniki, imenovani s strani republikanskih predsednikov), potrdila jedro pravice do splava.
Včasih si je v kaki kasnejši sodbi tudi premislila in prestopila na drugo stran. Ob eni takih priložnosti naj bi sodnik Scalia v odklonilnem ločenem mnenju tako jezno zapisal, da je »redko mnenje tega sodišča tako očitno slonelo na ničemer drugem kot na osebnih pogledih njegovih članov«.
Moč posameznega sodnika je seveda vedno relativna, še posebno, ko/če odide s sodišča. V zadnjih letih je tako nova konzervativna večina na ameriškem Vrhovnem sodišču v vrsti novih zadev že razveljavila nekatere od odločitev, ki jih je v njenem obdobju sodišče sprejelo »pod taktirko« O"Connorjeve. Ena od komentatork je tako že pred časom napisala celo kolumno s podnaslovom »Kako je sodnica O"Connorjeva postala najmanj vpliven pravnik v Ameriki«; a seveda tudi obstoj njene kolumne še vedno dokazuje ravno nasprotno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
