Očitno je še vedno premalo v zavesti ljudi, da kazen ni zgolj oblika maščevanja družbe storilcu KD ali pokora, ki jo mora posameznik prestati, zato ker je storil kaznivo dejanje (*1). Zdi se mi, da je podobno, kot je to pri razumevanju demokratične politične ureditve, ki jo (pre)pogosto vidimo zgolj skozi zmago neke politične opcije in njeno absolutno pravico pri ravnanju z zaupano oblastjo. Tako eno kot drugo razumevanje je namreč čisto iz zgodovinskih, izkustvenih, pa tudi filozofskih razlogov, že zdavnaj preseženo, res pa je tudi, da se zaradi enostavnosti prav hitro prikupi, recimo temu "nosilcem javnega mnenja".
Po drugi strani je res, da verjetno k nerazumevanju določene kazni (*2), zlasti njene višine, prispevajo tudi čisto praktični učinki sistema kazenskega prava, ki ga imamo v Sloveniji. Splošna sprejemljivost sodne odločitve tudi pri kazni izhaja predvsem iz argumentativne moči sodišča, ki je (oziroma, bi morala biti) zaradi značilnost kazenskega prava kot javnega prava, usmerjena ne samo k strankam (predvsem državi in obtožencu) temveč tudi k zainteresirani javnosti. Obsodba na določeno kazen, ki je namenjena sicer predvsem k specialni prevenciji ima tudi generalno preventivni namen, ki pa bo dosežen predvsem s spoznavanjem kazni kot pravilne ali primerne. Kot sem enkrat že povedal, sam vidim rešitev v javni razgrnitvi razlogov in ti so hočeš nočeš, bolj neposredno podani takrat, ko se dopusti tudi zvočno in slikovno snemanje razglasitve sodbe. A ker sem to že nekoč razpredal, puščam ob strani.
Drugi razlogi so bolj praktični in pomembni pri delu sodnika. Določitev kazni je namreč pri nas, vezana na dokaj splošna pravila, ki opredeljujejo natančnejšo določitev znotraj zadanega obsega kazni za posamezno kaznivo dejanje. Primeroma se tako naštevajo olajševalne in obteževalne okoliščine (49 čl. KZ-1), ki vplivajo na to, da bo kazen manjša ali večja in recimo, še možnosti omilitve kazni in celo odpustitve kazni. Dejansko je tako določitev osnovne kazni za obravnavno kaznivo dejanje še najtežja. Pod pojmom osnovne kazni tukaj mislim kazen za obravnavano kaznivo dejanje, ker je vštevanje pripora, seštevanje kazni itd. dosti bolj natančno.
Priznam, da meni določitev višine kazni predstavlja precejšen problem, saj sam nisem izkustveno pridobil znanj z kariero na sodišču, temveč sem v to funkcijo padel iz čisto drugih sfer. Tako se še zgodi, da kdaj povprašam: "Poslušaj, koliko se kaj daje za ....?" , ker tako hitreje dobim podatek o običajnih okvirih, kot da bi ga sam neposredno ugotavljal.
Razlog takšnemu, če se ga napak razume, preveč branjevskemu vprašanju, je dejstvo, da seveda obstaja dokaj širok razpon kazni za posamezno kaznivo dejanje, se pa te izrekajo tako pogosto, da se je na nek način ustalila "povprečna višina kazni". To abstraktno količino nato ugotavljam ali preverim tudi v bazah podatkov sodne prakse in navadno se pokaže, da podatek, ki mi ga navrže izkušenejši kolega/kolegica, kar drži. Primerjava sodne prakse tudi dostikrat pokaže razloge za takšno višino in seveda okoliščine, ki so vplivale nanjo, kar dodatno prispeva k natančnejši določitvi osnove.
Takšen pristop se mi zdi vsekakor smotrnejši od izhodišča kazni kot maksimuma in nato zniževanja in zviševanja na podlagi spoznanih okoliščin. Še vedno pa predstavlja operiranje z količinami časa, ki naj ga posameznik preživi na prestajanju kazni zapora, dokaj zapleteno in vse kaj drugega kot eksaktno računsko operacijo.
Določene ugotovitve penološke stroke, ki nas pri tem vodijo, od učinkov kratkotrajnih in dolgotrajnih kazni in podobno in se na višini kazni odražajo, a gotovo je prisoten tudi določen občutek, ki ga senat, ko spremlja vedenje in reakcije obtoženega na obravnavah, ima. To zanikati bi bilo prav tako neprimerno kot trditi, da je to edino, kar sodnik pri odločanju o višini kazni počne. Prav iz slednjega razloga pa si nikoli ne bi upal v kakšnem konkretnem primeru trditi, ali je bila odločitev glede kazni pravilna.
Obstaja pa še en element, ki je procesne narave. Glede na to, da se celoten postopek osredotoča predvsem na vprašanje ali je obtoženi dejansko storil kaznivo dejanje, je zelo malo časa posvečeno ugotavljanju primerne kazni. Vsekakor se mi zdi primerna rešitev, o kateri se šušlja, namreč, da bi bil temu namenjen poseben narok ali vsaj poseben del glavne obravnave. Zlasti bi bilo to potrebno, kadar se obtoženi brani z molkom ali zanika dejanje. Če menimo, da je takšna obramba legitimna, je pomembno, da se izjasni tudi o vseh okoliščinah, ki vplivajo na višino kazni, izven obravnave "glavne stvari".
Skratka, odločitev o kazni je vse prej kot enostavna stvar, ki pa bi se jo dalo izboljšati. Po mojem mnenju, bi se s tem povečala tudi stopnja sprejemanja in razumevanja posamezne odločitve navzven. Ta sprejemljivost pa je pomembna, ker se v obratnem primeru izgubijo ne samo učinki, ki naj bi jih kazen dosegla, temveč se lahko nerazumevanje kazni kaj hitro sprevrže v prave pozive k linču. Od tega pa nismo tako oddaljeni, pa če to verjamete ali ne.
(*1) Lilijana Selinšek: Kazensko pravo str. 258
(*2) Pojem kazen uporabljam tukaj poljudno in zajema vse kazenske sankcije
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
