Pravna država kot konstitutivni koncept in temeljno načelo moderne (pretežno liberalne, demokratične) države se je v novem veku pojavila kot odziv na avtoritarno oziroma policijsko državo. Le-ta je v preteklosti prevladovala predvsem v obdobju fevdalizma (policijska država je seveda v drugačnem kontekstu prisotna tudi v sodobnih avtoritarnih ali totalitarnih sistemih), zanjo pa je bilo med drugim značilno, da sta uprava oziroma policija delovali v veliki meri politično in arbitrarno, saj nista bili vezani na vnaprej postavljene splošne pravne norme, temveč kvečjemu na osebna naročila vladarjev ali (njihovih) ministrov. V takšni državi torej državljanom ni bila zagotovljena pravna varnost.
V času pred in po meščanskih revolucijah je mogoče shematično razlikovati tri temeljne tipe držav: 1) V državi z zakoni (gre za tip države v času neposredno pred meščanskimi revolucijami) obstajajo pravni zakoni, ki pa ne obvezujejo tudi suverena, čigar volja je povzdignjena nad pravo; 2) Zakonska država, ki se je razvila v 18. in 19. stoletju in je prisotna še danes, uveljavlja načelo splošne enakosti pred zakonom ter zagotavlja vezanost delovanja uprave na zakon. Zakonska država pomeni torej odpravo omenjene policijske države absolutističnega tipa. 3) Pravna država se nato ob koncu 19. stoletja razvije na temeljih zakonske države, ki jih dograjuje z novimi pravnimi prvinami oziroma institucijami, kot so na primer neodvisnost sodstva, varstvo človekovih pravic in sodni nadzor ustavnosti.
Koncept pravne države (Rechtsstaat) se je v 19. stoletju izoblikoval v nemški pravni teoriji in je izvorno temeljil tako na formalnih načelih (načelo zakonitosti, racionalnosti, splošnosti itd.) kot tudi na materialnih načelih (npr. varstvo svoboščin in pravic posameznikov). Kasneje se je nemška pravna teorija in praksa pretirano usmerila zgolj v zagotavljanje formalnih načel in zanemarila materialna načela. Nekateri teoretiki so celo menili, da so formalna načela že sama po sebi dovolj, saj naj bi že zgolj spoštovanje formalnih postopkovnih pravil pri sprejemanju zakonodaje zadostovalo za veljavnost prava. Še več, že zgolj ti postopki naj bi bili tudi jamstvo, da bo pravo vsebinsko dobro.
Temu je nato sledil šok, ki ga je povzročila Hitlerjeva totalitarna vladavina, v kateri so bila materialna načela prava, ki naj bi zagotavljala pravičnost in človekove pravice, povsem izkrivljena ali zanikana. Nemško nacionalsocialistično pravo je v celoti podleglo politiki. Tako se je npr. najvišji princip pravičnosti v nemški totalitarni (nacionalsocialistični) državi izrazil v geslih, po katerih se je štelo za pravično vse, kar je bilo v službi uresničevanja nacionalsocializma, pravo pa se je opredeljevalo kot v zakon povzdignjena volja Voditelja (Führerja). Po zaključeni boleči izkušnji z nacizmom se je zato v Nemčiji, podobno kot tudi v vseh drugih (npr. fašističnih in komunističnih) državah, ki so prehodile pot iz totalitarnega v demokratični politični sistem, prebudila močna reminiscenca o etičnih temeljih prava ter o nujnosti medsebojnega dopolnjevanja formalnih in materialnih prvin pravne države.
Za razliko od Nemcev so Angleži skozi stoletja svojega uveljavljanja demokracije razvi(ja)li koncept vladavine prava (rule of law), ki za razliko od nemškega koncepta Rechtsstaat neposredno ne zajema države. To pomeni, da rule of law pravu pripisuje večjo avtonomnost nasproti državni politiki. Zgodovinsko gledano je bila doktrina o vladavini prava v zametkih v Angliji prisotna že pred več stoletji, še posebej če jo odkrivamo v povezavi z idejo naravnega prava ter z idejo o omejevanju oblasti.
Prvi pomembnejši izraz teh idej je mogoče v Angliji zaslediti že v 13. stoletju, v zadnjih dobrih sto letih pa se pojmovna opredelitev vladavine prava navezuje na Diceyjevo delo The Law of the Constitution iz leta 1885. Po Diceyju vladavina prava v ožjem smislu pomeni: 1. odsotnost arbitrarnega odločanja organov oblasti; 2. zagotovitev spoštovanja načela pravne enakosti; 3. zagotovitev pravne varnosti. Glede slednjega je treba reči, da se, v nasprotju s kontinentalnim pravom, kjer pomeni pravna varnost predvsem zahtevo po predvidljivosti in zanesljivosti pravnih aktov, načelo pravne varnosti v angloameriškem pravu istoveti predvsem z negativno individualno svobodo (freedom from interference), to je svobodo pred vmešavanjem kogarkoli (torej tudi in predvsem politične oblasti) v zasebno sfero posameznika.
Za pojem vladavine prava je bistvenega pomena dejstvo, da Anglija nima pisane ustave ter so zato, po Diceyevih besedah, splošna načela ustave v tej deželi rezultat sodnih odločb oziroma precedensov (govorimo lahko o judgemade constitution), zaradi česar so tudi posameznikove pravice, ki zagotavljajo pravno varnost, utemeljene v sodnih precedensih. V svojem izvornem pomenu zato vladavina prava ne pomeni vrhovnosti zakonodajne oblasti, temveč terja, da se zakonodajalec podredi občemu pravu (common law), ki ga ustvarjajo sodišča.
Dandanes med angleškim rule of law in nemškim Rechtsstaat ni več velikih oziroma bistvenih razlik, zato sedaj s pojmom pravna država na splošno označujemo koncept prava v modernih demokratičnih državah (tako v angloameriškem svetu kot v Evropi in drugod). Pravna država pa ni pomembna zgolj za pravno sfero, pač pa tudi za druga družbena področja. Tako npr. za politično teorijo pravna država pomeni predvsem vzpostavitev delitve in medsebojne uravnoteženosti posameznih vej državne oblasti. Tu se poskuša razrešiti vprašanje demokracije, pri čemer se izrazito izpostavljata načelo prvenstva zakonodajne veje oblasti nad upravno in sodno ter načelo zagotovitve mehanizmov političnega pluralizma.
Z ekonomskega vidika je pravna država predvsem organizacijska shema svobodnega trga, ki dopušča pluralizem lastninskih oblik ter deluje po sistemu konkurence subjektov, dobrin itd. Pravna država naj bi bila v tem pogledu nevtralni državni mehanizem, ki omogoča predvidljivost tržnega prometa ter zagotavlja druge vrednote, ki so za takšen promet bistvenega pomena (npr. avtonomija strank, zasebna lastnina, svoboda podjetništva in načelo spoštovanja pogodbenih obveznosti).
Seveda pa pravna država v resnici ni ideološko nevtralna, saj izraža v pretežni meri vrednote moderne liberalne države. Čeprav številna načela pravne države (npr. delitev oblasti, varstvo človekovih pravic, ustavnost in zakonitost, neodvisnost sodstva, pravna varnost, pravna enakost, pravičnost in sorazmernost) morebiti na videz nimajo ideološkega naboja, nam natančnejši pogled pokaže, da v resnici ni tako, kajti pravna država je organsko povezana s konceptom liberalne demokracije. Izhodišče pravne države je zato med drugim tudi zagotavljanje sekularnosti prava, kapitalizma, zasebne lastnine in nenazadnje enakega varstva posameznikove osebne svobode in njegovih človekovih pravic. Ti ideološki nastavki so sicer marsikje omiljeni s solidarnostnimi in drugimi prvinami (npr. načelo socialne države, človekove socialne pravice, družbena, ekonomska in ekološka vezanost zasebne lastnine, omejitve svobodnega trga, korporativistične strukture), ki pa pomenijo le korektiv temeljnemu (liberalnemu) konceptu.
V vsem tem ni seveda nič slabega, kajti pravna država kot takšna omogoča dovolj uravnotežen razvoj posameznika, družbe in države. Seveda pa lahko vsaka pretirana enostranskost ali zloraba pravne države le-tej odvzame veliko tiste pozitivne moči, ki jo je pravo uspelo pridobiti potem, ko je bilo stoletja in celo tisočletja izrazito podrejeno politiki ali spolitizirani religiji.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
