Vrzi rešilni pas,
vrzi rešilni pas,
nekdo se danes utaplja.
Pravica do plače kot materialna pravica izhaja iz dela. Določena je v povezavi z drugimi pravicami in svoboščinami na področju dela, med katerimi so zlasti pomembne pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, svoboda dela iz 49. člena ter pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Splošna deklaracija o človekovih pravicah v 23. členu, določa, da ima vsakdo kdor dela, pravico do pravične nagrade, ki zagotavlja njemu in družini človeka vreden obstoj, po potrebi pa se lahko dopolni s sredstvi socialnega varstva. Evropska socialna listina prav tako v 4. členu določa jasno pravico do pravičnega plačila za dostojen življenjski standard. Zato je nedvomno plačilo za opravljeno delo človekova pravica, za njeno spoštovanje in izvajanje pa je potrebno da učinkovit in zakonit sistem vzpostavi in nadzoruje država.
Varuhovo poročilo za leto 2012 je bilo minuli četrtek – 24. 10. 2013 soglasno sprejeto v Državnem zboru Republike Slovenije.
V poglavju delovnih razmerij smo pod ključnimi vsebinami opredelili predvsem neizplačilo plač, neplačevanje prispevkov za socialno varnost, trpinčenje, nadlegovanje in šikaniranje na delovnem mestu, prisiljevanje zaposlenih, da začnejo poslovati v lastni organizacijski obliki kot samostojni podjetnik (s.p.) ali v okvirju lastne gospodarske družbe, nato pa v okviru te oblike poslovanja za nekdanjega delodajalca opravljajo isto delo. Zaznali smo težave agencijskih delavcev, pa tudi problematiko inšpekcijskih postopkov in dolgotrajnost odločanja o pravicah brezposelnih.
Ob različnih obiskih Varuha na terenu, ki so praviloma enkrat mesečno, zelo pogosto srečujemo razočarane ljudi, včasih celo na robu obupa, saj se sprašujejo kako preživeti sebe in družino, če ni plačila za opravljeno delo. Mnogo delodajalci kršijo številna določila, ki so povezana z delovnimi razmerji zaposlenih in njihovo socialno varnostjo. Zato niti ne čudijo razmišljanja nekaterih, da je bolje živeti od socialnih transferjev, ki jih redno nudi država, kot od dela, ki jim ne prinese primernega plačila, to zamuja ali ga sploh ni.
Nenehno se sprašujemo o učinkovitosti države pri pregonu storilcev kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost iz 22. poglavja KZ-1. Ljudje, ki na delovnih mestih trpijo za šikaniranjem, se sprašujejo ali se to kaznivo dejanje sploh splača prijaviti, saj sledi obveznost pričanja žrtve mobinga, ki pa je vse prej kot lahka, saj gre običajno za kalne odnose v različnih službah in se mnogi v želji, da delo ohranijo, ne postavijo na stran prizadetega, pač pa ne vedo nič o dejanjih ali pa celo pričajo v korist obdolžencev. Prav tako si mnogi ne upajo spregovoriti o kršitvah pravic socialnega zavarovanja ali ogrožanja varnosti pri delu. Ljudje, ki se udejstvujejo v različnih sindikatih, prav tako spregovorijo o kršitvah sindikalnih pravic. Najpogosteje je izpostavljeno osnovno kaznivo dejanje iz 196 čl. KZ-1, to je kršitev temeljnih pravic delavcev, vendar si mnoge žrtve ne upajo stopiti na pot prijave in dokazovanja, saj dolgo, običajno predolgo čakajo, da se jim te pravice povrnejo na drug, zanje lažji način.
V tem letu smo se pri Varuhu srečali tudi s prav posebno obliko boja za pravice dveh stavkajočih delavcev pred parlamentom. S stavko sta namreč želela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pridobiti nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni. Prvič v zgodovini Varuha kot institucije smo se povezali z Zavodom za brezplačno pravno pomoč in dva pravna strokovnjaka sta delavcema brezplačno pomagala. Po pogovorih z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dr. Anjo Kopač Mrak, smo o kršitvah obvestili tudi inšpektorat RS za delo in Davčno upravo RS, obiskali pa tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj smo zastopali stališče, da lahko prav slednji namesto delodajalca obema izplača nadomestilo za čas bolniške odsotnosti.
Pred tem smo namreč v letu 2012 predlagali spremembo Zakona o delovnih razmerjih, ki je začel veljati julija 2013, čeprav smo bili celo mnenja, da je bila ta možnost Zavodu dana že prej. Odprla jo je tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-794/11 z dne 21. 2. 2013 in kasnejša odločitev Vrhovnega sodišča RS I Ips 99/2013, ki je brez nepotrebnega odlašanja sprejelo odločitev, da lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, delavcu izplača nadomestilo neposredno. Varuh je tako skupaj z Zavodom za brezplačno pravno pomoč uspešno rešil krizno situacijo dveh stavkajočih, ki sta bila pripravljena iti v boj za svoje pravice do konca in sta napovedovala tudi najhujšo obliko gladovne stavke.
Ob hudih socialnih stiskah številnih državljanov, ki lahko izvirajo tudi z dela brez plačila, je zagotovo potrebno postaviti jasne meje; do kje samovolja delodajalcev, kje nastopi represivni aparat in kako ugotoviti ali je za kršitve kriv delodajalec, ali je tudi ta padel v verigo neplačnikov in tudi sam po krivdi drugih ostal brez sredstev za preživetje. Mnogi, tako zaposleni, kot tudi majhni delodajalci, so namreč propadli, izgubili družine, ter zdravje in ostali praktično na cesti. Tudi v številnih medijih smo spremljali njihove kalvarije, grožnje s samomorom ali celo umori tistih, ki so to zakrivili. Žalostne zgodbe so se odpirale tudi pred sodišči. Tu so tisti, ki niso imeli več česa izgubiti, spremljali medijsko razvpite obdolžence, zlasti vsem znano obdolženko, ki jim je vzela še zadnji košček dostojanstva. Celo obsodbe zanje niso predstavljale rešitve, pač pa le obliž na njihove hude rane. Rabili bi denar, ki so si ga zaslužili in za katerega so bili krivično prikrajšani.
Številne krivice, ki se dogajajo delavcem širom naše majhne dežele, ne kažejo svetlega cilja, saj jih je iz dneva v dan več, pot do poprave pa predolga. Spremljamo tudi suženjsko delo nekaterih za evro ali dva, veriženje agencijskih delavcev in celo sramotno vračanje iz drugih držav EU, kjer so prav tako ostali brez zasluženega plačila. Sprašujemo se, kje je morala delodajalcev, kako jo je lahko v celoti prekril pohlep in zakaj država s svojimi organi slednjega ne uspe zmanjšati ali ustaviti.
Seveda pa mora biti tudi sama dober zgled za spoštovanje človekovih pravic in pravočasno plačevanje lastnih obveznosti, kjer pa tudi rada zamuja.
Morali bi se zavedati,
da nismo edini, ki se lahko
znajdemo v očitno slepi
ulici.
Kakor se papirnat
zmaj dvigne v veter,
nam lahko tudi največje
težave dajo novih moči.
Če se je na tisoče ljudi pred
nami srečalo z enako usodo
in so jo obvladovali,
jo lahko tudi mi!
(dr. R. Brasch)
Sedaj je pravi čas za aktivno ukrepanje, da zajezimo lahkotno kršenje pravic delavcev, ločimo »zrno od plevela« in izpostavimo primere dobre prakse, ki jih je zagotovo tudi na tem področju nekaj.
Le tako bomo lahko rekli, da boj ni bil zaman.
Spoznajmo, da je potrebno spoštovati tudi pravice drugih, ne le zahtevati spoštovanje lastnih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
