Večina omenjenih napadov se je zgodila v Oaklandu, ki tudi sicer slovi po relativno visoki stopnji kriminala. Na napade se je seveda po eni strani odzvala policija, ki je močno intenzivirala svoj nadzor nad obema mestoma in sprožila različne aktivnosti, da bi odkrila roparje, pa drugi strani pa so se na to situacijo, ki je le še prispevala k že obstoječi visoki stopnji občutka ogroženosti v Oaklandu, na svoj način odzvali tudi njegovi prebivalci (naj omenim, da je bilo v Oaklandu leta 2006 zabeleženih 3.534 ropov, kar je 40 odstotkov več kot v Miamiju; Berkeley ne sodi v to kategorijo, saj je v njem kriminala bistveno manj). Ker policija kljub velikemu trudu v boju proti kriminalu v Oaklandu enostavno ne more biti uspešna, saj ji kljub različnim ukrepom še vedno primanjkuje policistov in finančnih sredstev, se prebivalci v vedno večji meri pripravljajo na samozaščito pred različnimi vlomilci, roparji ali morilci (v letu 2006 je bilo v Oaklandu 145 umorov, kar predstavlja 43 odstotni porast umorov glede na leto 2004).
V dnevih neposredno po omenjenih roparskih napadih na restavracije, sta kar dva prodajalca uporabila strelno orožje zoper osebi, ki sta jima hoteli oropati trgovini. V enem primeru je prodajalec trikrat ustrelil roparja, sam pa dobil strel v nogo, v drugem primeru pa je prodajalec ustrelil osemnajstletnega roparja. Patrick McCullough, znani aktivist zoper kriminaliteto, ki kandidira za člana občinskega sveta Oaklanda, in ki je leta 2005 streljal in ranil 15 letnega fanta, ki je s skupino mladeničev pred vhodom v njegovo hišo kričal: »Ubijte ovaduha,« je v zvezi z omenjenimi ropi restavracij dejal, da se bodo prebivalci Oaklanda pred kriminalom branili »z vsemi potrebnimi sredstvi«. In potem, ko je v dneh neposredno po teh ropih prebivalec severnega Oaklanda s pištolo hudo ranil (v prsni koš) vlomilca, ki se je sicer brez orožja, vendar z vlomilskim orodjem, ponoči skušal skozi okno prikrasti v njegovo stanovanje, je uradni predstavnik Oaklandske policije v zvezi z vsemi temi dogodki pokazal polno razumevanje za takšno samozaščitno ravnanje občanov. Dejal je, da so njihove reakcije (tj. uporaba strelnega orožja) ob upoštevanju danih razmer razumljive ter da policija zaradi tega ni zaskrbljena, saj tu ne gre za kakšno nasilno ravnanje množice (»drhali«), ki bi želela koga linčati, pač pa za samoobrambo ljudi, katerih dom ali delovno okolje je resno ogroženo.
Kaj se lahko iz tega naučimo. Predvsem to, da je pri zaščiti življenja in varnosti ljudi ključna preventiva. Ko namreč enkrat že pride do množičnih nasilnih dejanj, ki jih državna oblast več ne uspeva učinkovito zatreti, je samozaščita ljudi povsem naravna in pričakovana reakcija. Varnost je pač ena najpomembnejših vrednot. Ko je posameznik ogrožen v svoji osnovni eksistenci (življenje, dom, družina, delovno okolje itd.), takrat je praviloma zanj vse ostalo (ekonomija, politika, včasih celo religija itd.) sekundarnega ali terciarnega pomena. Ko sem se pred kratkim v neki restavraciji blizu New Yorka o uporabi strelnega orožja takole povsem sproščeno pogovarjal z nekim prijaznim in uspešnim ameriškim odvetnikom, mi je dejal, da se mu je doslej le enkrat zgodilo, da je ponoči zagrabil svojo nabito pištolo, ki jo ima sicer spravljeno v omarici, saj je mislil, da se po požarnih stopnicah k njemu vzpenja vlomilec (kmalu je ugotovil, da je bil to le sosed, ki je pozabil ključ od vrat). In takrat se je, kot mi je dejal, počutil zelo pomirjenega. Pištola mu je dala (in mu še daje) občutek varnosti.
Nujna in uspešna preventiva zajema marsikaj. Ne le policijski nadzor, čeprav je seveda ta nepogrešljiv. (Mimogrede: prav v Oaklandu so analitiki ugotovili, da so »police foot patrols« v ogroženem delu mesta okoli jezera Merrit spremenile to območje v eno najvarnejših v mestu – upam, da bodo podobna spoznanja kmalu prevladala tudi v Sloveniji, kjer se policisti po moji oceni prepogosto »zapirajo« v avtomobile). Preventiva zajema tudi ustrezno šolsko in drugo izobraževanje o možnih načinih izvajanja samozaščite ter solidaren in pozoren odnos med sosedi, sovaščani, someščani in nasploh med sodržavljani. Predvsem pa je treba v družbi spodbujati tisto, kar določa že naša ustava, to je kulturo miru in nenasilja. V zvezi s tem menim, da je v Sloveniji porazna prav situacija na političnem prizorišču, saj se je politični prostor v zadnjih letih zelo sprimitiviziral. In če je primitivizma vedno več med nosilci državnih političnih in administrativnih funkcij (in seveda še kje), potem je iluzorično pričakovati, da bodo državljani v medsebojnih odnosih na splošno kaj bolj kultivirani. Da niti ne omenjam problematike sovražnega govora ali česa podobnega…
Če se sedaj vrnem k vprašanju pravice do samoobrambne uporabe strelnega orožja, naj opozorim, da je smisel posedovanja in nošenja orožja za samozaščito seveda v tem, da ga lahko državljan nemudoma uporabi, ko jo res(nič)no ogrožen. Npr. doma, na sprehodu, na vožnji, v hotelu… – pravzaprav nas lahko nekdo resno ogroža kjerkoli. To pa pomeni, da ima posedovanje orožja za samoobrambo smisel le, če imamo orožje večino časa nekje pri sebi ali v svoji neposredni bližini. In seveda, kar je bistveno, pištola ali puška (če se omejim na ta dva primera) morata biti nabiti. Kajti, ko smo napadeni ali ko je ropar že v našem stanovanju, praviloma ni več dovolj časa in možnosti, da bi strelivo iskali po kakšnih skritih predalih, kamor smo ga morebiti – tako kot pištolo ali puško – skrili pred otroci. Seveda moramo biti ob tem tudi usposobljeni, da trezno ocenimo, ali in kam bomo pištolo in puško namerili ter kdaj in kolikokrat bomo ustrelili. Vse to pa zahteva veliko znanja in izkušnje, ki ju seveda povprečni državljan nima niti časa niti možnosti pridobiti.
Kar nekaj je še misli, ki bi jih lahko nanizal v zvezi z vprašanjem pravice do posedovanja orožja. Ker pa tu za širše razmišljanje ni več prostora, naj le še pojasnim, da si pri nas v tem pogledu nikakor ne želim Amerike. Tisto, za kar tam glede tega morebiti mnogi mislijo, da je dobro (za njih), vsekakor ni (več) dobro niti za njih niti za nas. Pri vsem tem je zanimivo in nekoliko paradoksalno naslednje. Po neki najnovejši raziskavi naj bi bile ZDA najbolj religiozna družba na svetu, saj blizu 90 odstotkov prebivalcev pripada kateri od cerkva ali verskih skupnosti, med preostalimi ateisti pa je veliko takšnih, ki tudi verjamejo v obstoj »višje sile« ali neke vrste »božanstva«. Če sedaj pomislimo na vse pripadnike krščanske religije, pa tudi na pripadnike številnih drugih religij, ki nas učijo odpuščanja, nenasilja, univerzalne ljubezni ipd., potem je seveda z vsem skupaj nekaj hudo narobe. Kako namreč združiti vse te miroljubne zahteve mnogih religij z ustavno pravico in s prevladujočo težnjo po osebni oborožitvi s strelnim orožjem (ali pa npr. s smrtno kaznijo). No ja, prepričan sem, da imajo zagovorniki pravice do nošenja (strelnega) orožja za to svoje argumente. Toda to le pomeni, da ne razumejo zakona podobnosti (o katerem sem že pisal v eni od kolumn) in zato tudi ne bistva svetopisemskega sporočila, da bo tisti, ki uporablja meč, z mečem tudi pokončan.
Da ne bo pomote: vse to ne pomeni, da se marsikdo od nas ne bi mogel znajti v situaciji, ko bi se želel v obrambi sebe ali koga drugega zateči k uporabi (morebiti tudi strelnega) orožja. Pomeni le, da si tega ne smemo želeti in da moramo storiti vse kar moremo (preventiva!), da do tako skrajnega ravnanja z naše osebne strani ne bi prišlo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
