Od vojn in njenih grozot, ki so največja sramotačloveštva, se človek ni ničesar naučil, ker se noče odpovedati sladkemu občutku nadvlade, ki je in bo zavedno ostala njegova lastnost.Rudi Kerševan
Človek nenehno dokazuje, da je genialno bitje,bitje neskončnih možnosti. Zamisel, da biuredil svet tako, da bi bil brez prihodnosti, mubo, kot je videti, uspela.Rudi Kerševan
Volk si je nadel ovčje krzno in odšel v svet. Ker mu jebilo med ljudmi najlepše, je med njimi tudi ostal.Rudi Kerševan
Dandanes se lahko učimo prav o vsem in celo piščeta so tu in tam pametnejša od kokošk. Nič ni nedosegljivo. Na svetu je ogromno denarja, ki kupuje vse; predmete, živali, letala, potovanja, firme, delnice, celo zdravje in prijateljstvo. Le neprimerno je razporejen. Nekateri ga imajo v skoraj neomejenih količinah, drugi ga skoraj ne vidijo, saj pride in odide za preživetje. Mnogim ga niti za to ni dovolj. Če bi ga tisti, ki ga imajo toliko, da o njem razmišljajo dan in noč, ker lahko za čas svojega življenja živijo že od obresti ali prihodkov naloženega kapitala, prispevali le delček za one druge, bi morda rešili preštevilna življenja. A, svet je poln prepirov in vojn, za košček zemlje, za prevlado, moralno premoč, ...
Zmaguje nasilje; verbalno, psihično in fizično. Številni zanesenjaki, zlasti iz nevladnih organizacij, pa upajo, da bodo spremenili svet, ki neusmiljeno brzi. Vsi vemo, da je nenehno blizu prepada. Ni dneva, da ne bi poročali o ujmah, katastrofah, potresih, državnih udarih, pomorih čebel, o grozljivih nesrečah v vseh vrstah prometa, pa tudi o krutosti človeka, ki zaradi zadovoljevanja svoje sle, veselja, užitkov, moči, ustrahuje, izkorišča sočloveka, celo najbližje, tiste, ki jih je sam spravil na svet in so del njega samega. Uresničuje se znanstvena fantastika, ki smo si jo pred leti ogledovali v filmih in pri tem trdili, da to ni mogoče. Pa je. Človek je stopil na drug planet, vozi se z vesoljskimi ladjami, širi smrtonosne viruse, ki morijo. Dosegli so nas glasovi in novice celega sveta, saj nam jih brezžično nosijo številna sredstva poročanja. Za hip onemimo, začnemo biti plat zvona, potem pa spet hitimo dalje. Včerajšnja novica je stara novica, pretrese nas nova, ki je celo hujša.
Psihologi svarijo, da se ne smemo spraševati česa vsega je zmožen človek, pač pa česa ni.
Državniki potujejo, širijo modrost, sprejemajo jih s častmi, parade razkazujejo premoč, volitve prinašajo spremembe, mnogo je parol, govorov, obljubljanja, predvsem in zaradi oblasti. Celo Dalajlama ne najde pravega miru, budistični menihi so v svojih molitvah neuslišani, preganjani, čeravno svet opozarjajo na silno nasilje v Tibetu sedaj, ko naj bi Kitajska kot velesila prihodnosti, tako imenovana rumena nevarnost, gostila cvet svetovnega športa in politike. V imenu prijateljstva, sodelovanja, zdrave športne tekmovalnosti, s ciljem, da bi šport premagal sovraštvo.
Če spremljamo novice in poročila, skoraj ni lepih, če pa so, nas predramijo in vzbudijo številna prijazna čustva, prav tista, ki kažejo na sočutje in pomoč po nesreči. Na novo zgrajeni dom družini, ki ji je voda odnesla vse. Žareče oči številnih otrok, ki vidijo kanček sreče, dobijo hrano in obleko, pa še igrače, ki jih skoraj ne poznajo.
Močnejši in krvoločnejši požirajo šibkejše in nemočne, duh črne Afrike, plemenskih bojev in nadvlade se v različnih oblikah širi po vseh celinah. Ne morijo le spopadi, vojne, lakota in katastrofe, uničijejo bolezni, ki jim znanstveniki v trenutku prodora še ne vedo imena, zanje še ni zdravila. Aids je kuga sodobnega časa, a ne edina. Po svetovnih letališčih se je sprehajala ptičja gripa, umirale so ptice in tam daleč, z njimi tudi ljudje.
Kako zaustaviti človekov korak, kako ga narediti koristnega človeštvu, kako načela o prijaznosti, duhovnosti, pozitivni samopodobi in številnih priporočilih o mediaciji ljubezni in pomoči, kot čip vsaditi ljudem, ki menijo, da je svet njihov, da si jih bodo zapomnili le po premoči in bogastvu?
Na internetu dobivaš prijatelje, ki jih ne poznaš, pa so ti blizu in dragi, doma jih zaradi naglice izgubljaš, saj zanje preprosto ni več časa. Otroci se zapirajo v virtualni svet, pobijajo magične like; čim več tem bolje, iščejo izgubljene zaklade, ljudje živijo v virtualnem svetu, kupujejo zemljišča in teniška igrišča, doma sedijo za moderno škatlo, v razpadajočem stanovanju, ob socialni podpori ali skromnih dohodkih.
Ko vstanejo od računalnika, omotični, rdečih oči, tam sredi noči ali proti jutru imajo v žepu še vedno tisti in edini euro, nič več, nič manj, čeravno so bili pred izključitvijo računalnika veliki bogataši; Trumpovega kova.
Z reklam sijejo lepota in zdravje. Možno je shujšati 20 kg v enem mesecu, postati zagorel brez sonca, izgubiti celulit, po katalogih kupiti vse, od robčka, do sedežne garniture, hiše, avtodoma in avtomobila, s popustom več tisoč eurov.
Ljudi ne pokopujejo več klasično, pač pa v žarah, pepel ti lahko raztrosijo nad goro, vodo ali nebotičnikom. Vse plačaš. Na film ti lahko posnamejo tudi kremiranje. K sreči ne tako, da bi si ga sam lahko ogledal.
Sprašujemo se ali se bomo še vrnili, kaj smo bili v prejšnjem življenju, pojavljajo se zdravilci z vročimi in čudežnimi rokami, tu je seveda tudi raj za goljufe vseh vrst. Ti prodajajo tuja stanovanja, prepričujejo ljudi, da bodo s plačilom nekaj eurov obogateli. Državo in svet zajemajo loto mrzlice, nekateri ure stojijo pred okenci za srečo,ki še isti večer z izžrebanimi številkami mine. A, vsaj nekaj trenutkov lahko sanjaš, da boš kupil stanovanje sebi in otrokom, pa velik avto, nekaj dal v dobrodelne namene, potoval in živel na veliki nogi. Nekaterim, zelo redkim sicer, se bogastvo celo nasmehne. A, kakor pride, tako pravijo, tudi odide. Ugotovijo, da jih sreča drago stane. Naekrat jih poznajo vsi, po vasi ali mestu jih iščejo novinarji, sprašujejo če jih kdo pozna, kam bodo dali denar, kdo so, kako izgledajo, kje so kupili listek in še in še.
O, človek sodobnega časa, česa vse bi se moral še naučiti, da bi videl, vedel in znal, da si tu, na tem svetu, le na krajšem obisku? In tako kot se za obisk spodobi, boš moral kmalu oditi. Žal, se vsega tega ne bo dalo odnesti s seboj. Minili so celo običaji, da bi ti kdo v grobnico položil nekaj hrane in najdražjih predmetov. Še tako lepa in dragocena žara ali krsta bo vidna le nekaj ur.
Narod se bo zbral, v velikem ali majhnem številu, govorili bodo lepe stvari, jokali, obujali spomine in nato odbrzeli v svet, ki si ga do nedavnega užival tudi ti.
Kakšen naj bo torej nauk človeške zgodbe? Je to zgodba o uspehu? Kaj sploh pomeni uspeh? Kaj narediti, da ne zamudiš zadnjega vlaka, tistega, ki vozi le v eno smer? Povratne karte namreč ni.
Tukaj je pomembno življenje,tukaj na tem malem planetu,v tej mali vasi, ki se imenuje Zemlja.Zakaj iščejo življenje na Marsu,320 milijonov kilometrov daleč,če pa milijoni ljuditu na Zemlji ne morejo živeti?
Zakaj ljudje umirajo od lakote?Zakaj puščajo otroke na cedilu?Zakaj vzdihujejo politični ujetniki?Zakaj mučijo ljudi?Zakaj neproduktivni nič ne veljajo?Ljudje smo v rokah ljudi.Zakaj ni človeško življenjeveč varno niti v materinem telesu?Phil Bosmans
Tako sem zaključila 33. razmišljanje po vrsti. Pisala sem o marsičem in marsikom. Prihodnjič pa sledi NOVA zgodba.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
