Po svetu že nekaj desetletij – vse od članka v reviji Harper's Magazine avgusta 1962 – kroži zgodba o tem, kako naj bi ameriški znanstveniki za potrebe sporazumevanja z Rusi zgradili poseben računalnik za avtomatično prevajanje in ga opremili z besednjakom 1500 osnovnih besed v angleščini in ruščini, ki naj bi jih ta čudoviti stroj prevajal brez možnosti človeške napake. Stroj naj bi nato tudi preizkusili: najprej z reklom »out of sight, out of mind« (angleška različica našega »daleč od oči, daleč od srca«), kar naj bi stroj v ruščini zapisal kot »nevidni idiot«. Da bi poskusili stroju pomagati z lažjo stavčno strukturo, pa nato še z biblijsko mislijo »The spirit is willing, but the flesh is weak« (»duh je sicer voljan, a meso je slabotno«), kar naj bi računalnik brez pomisleka prevedel kot »žganje se dobro drži, meso pa se je pokvarilo«.
Zgodba, ki je nato doživela veliko različic, med katerimi so zlasti priljubljene tiste, da naj bi računalnik isto zvezo nato prevedel še nazaj v izvorni jezik in dobil spet nekaj čisto tretjega, je seveda izmišljena. A ker je precej stara in je nastala še pred časom spletnih prevajalnikov, kakršen je denimo popularni Babelfish, si današnji uporabnik ne more kaj, da ne bi preveril, ali se današnja orodja obnesejo kaj bolje od starih izmišljenih zgodbic. Sam sem pričakoval, da so se pri Altavisti morda ravno zaradi notoričnosti zgodbe potrudili, da bo njihov program ja znal uspešno prevesti zloglasni stavek.
In res: »the spirit is willing, but the flesh is weak« s povratnim prevodom iz ruščine postane »spirit is willingly ready, but flesh is weak«, kar je dokaj spodobno. Malo slabše se godi reklu »out of sight, out of mind«, saj s povratnim prevodom iz ruščine postane »from the sighting, from the reason«.
Seveda je moč še vedno najti primere, ko tovrstno avtomatično prevajanje odpove – ko sem denimo za šalo »ribo babilonko« prosil, naj v poenostavljeno kitajščino in nato nazaj v angleščino prevede frazo »What was the greatest achievement of France Preseren?« (program seveda (še) ne pozna ne strešic ne slovenščine), je bil rezultat »What is the French Preseren hugest achievement?« Preteklik je postal sedanjik, največji je postal najbolj gromozanski, predvsem pa je France postal Francoz.
Poanta vsega tega je seveda trivialna opazka, da prevajanje seveda ni zgolj enoznačno mehansko opravilo, ki bi pomenilo izbiro ustreznih tujejezičnih sinonimov, temveč prepoznavanje ustreznega pomena oziroma enakozvočnice zapisane besede. Problem, ki pravu ni tuj: law je lahko »pravo« ali »zakon«, Recht je lahko »pravo« ali »pravica«, right je lahko »pravica« ali »desen«, case je lahko »zadeva«, »primer« ali »sklon«, itd. S tem je seveda razložena tudi bolj očitna in – upam – manj domiselna od dveh besednih iger v naslovu.
Tudi zato nemara prevajanju danes radi rečejo medjezikovno posredovanje ali celo – kot denimo Umberto Eco v eni izmed njegovih neleposlovnih knjig z naslovom Miš ali podgana – pogajanje. Pri vsakem prevodu se vedno postavi vprašanje, v kolikšni meri slediti besedam, v kolikšni pa njihovem resničnem pomenu; vprašanje, ki je botrovalo tudi opazkam o težavnem usklajevanju lepote in zvestobe. Ponekod je to lažje, drugod spet težje. Eco denimo navaja primer angleške fraze »you’re just pulling my leg«. Čeprav bi to dobesedno lahko prevedli v italijanščino kot »stai solo tirandomi la gamba« ali slovenščino kot »ti me zgolj vlečeš za nogo«, je pravilni prevod »mi stai prendendo per il naso« oziroma »vlečeš me za nos«. Angleška noga mora postati italijanski ali slovenski nos, pa razumemo pravi pomen izrečenega.
Pravno prevajanje seveda deli vsa bremena običajnega prevajanja in jim nemara doda še kakšnega, vsaj v tem smislu, da se pravna terminologija lahko pri posameznem izrazu močno razlikuje že od splošnega pomena v istem jeziku. Beseda »otrok« ima v sodni dvorani drugačno definicijo kot v domači dnevni sobi, prav tako beseda »malomaren«. To je problem, ki ga pri prevajanju med jeziki običajno sicer označimo kot problem »lažnih prijateljev« (faux amis), ki zvenijo podobno, pomenijo pa nekaj drugega. Beseda »bail«, na primer, pomeni v angleščini varščino, v francoščini pa zakup.
Poleg tega je pri pravu kot zelo natančni vedi ta problem lažnih prijateljev še potenciran. Odpustite mi malo neroden primer: angleški pojem »infanticide« je na videz povsem enak našemu »detomoru«. A če pogledamo podrobneje, vidimo, da se »infanticide« glede na ureditev in okoliščine lahko nanaša na uboj otroka ob rojstvu ali kmalu po njem s strani kateregakoli od staršev ali celo koga tretjega, medtem ko se pri nas detomor kot posebno kaznivo dejanje nanaša zgolj na uboj, ki ga zagreši mati ob ali takoj po porodu, ko je še pod njegovim vplivom. Torej pojma »infanticide« ob želji popolne točnosti marsikdaj ne bi smeli prevajati kot »detomor«.
Še ena običajna težava se pojavi takrat, ko eden od jezikov pozna terminološko razlikovanje, ki ga v drugem sistemu ni. Pri nas denimo zelo dosledno ločujemo med pojmoma (meritorno) »zavrniti« in (procesno) »zavreči«; v angleški terminologiji je razlikovanje zamegljeno in pojma »reject« ali »refuse« lahko pomenita eno ali drugo.
In končno, včasih ne uveljavljenega izraza ne povsem ustrezajočega koncepta v slovenščini še ni in ga je preprosto treba »ustvariti« oziroma izbrati izraz, ki bo nosil zaželeni pomen. V teh primerih pa se pojavi vprašanje, ki razkriva drugo besedno igro iz naslova: ali v teh – kot tudi na splošno vseh – primerih iskanja ustreznega izraza obstaja »pravilni odgovori«, ki narekujejo izbiro točno določenega izraza, ali pa je tu prevajalcu prepuščena določena diskrecijska pravica?
Zdi se mi, da bi razprava o tem vprašanju lahko spominjala na razpravo v pravni teoriji (med formalizmom, idealizmom in realizmom) o tem, ali obstajajo pravilni odgovori na vsa vprašanja, s katerimi se moramo kot pravniki spopasti pri svojem delu, ki jih je moč najti zgolj z zvesto uporabo obstoječih pravnih pravil ali splošnejših pravnih načel, ali pa bo (vsaj v določenih težavnih primerih) pravnik (oziroma sodnik) končno odločitev iskal tudi onkraj prava. Tudi pri pravnem prevajanju si lahko postavimo podobno vprašanje: v čem temelji verodostojnost oziroma avtoriteta posameznega prevoda in ali je (vsaj v določenih primerih) odvisna predvsem od avtoritete prevajalca?
V razmislek najprej navajam en primer, nato pa še hudomušni pridatek. Kar nekaj let smo tisti, ki smo se ukvarjali s pravom EU, praviloma govorili in pisali o mnenjih generalnih pravobranilcev Sodišča ES v Luksemburgu, pri čemer smo nemara bolj ali manj vsi sledili angleškemu poimenovanju »opinion«. Z začetkom delovanja slovenske prevajalske službe na Sodišču pa se je v praksi Sodišča uveljavilo poimenovanje sklepni predlogi, ki sledi francoskemu izrazu »conclusions«. Danes bo nedvomno prevladal slednji izraz, ki ga v svojih uradnih besedilih uporablja Sodišče, medtem ko bo (ali je) izraz »mnenje« vse bolj neustrezen in očitno nepravilen. Če bi se Sodišče oziroma njegova prevajalska služba odločila drugače, pa bi bilo lahko morda tudi ravno obratno.
Hudomušni pridatek pa je ta. Nekoč me je nek novinar vprašal, kaj si mislim o poimenovanju Konvencija o prihodnosti Evrope. Namesto o Konvenciji bi seveda lahko govorili tudi o Shodu, Konventu ali čem drugem, kar ne bi spominjalo na konvencijo v smislu mednarodnih sporazumov. Kot mi je povedal, pa naj bi bilo poimenovanje bolj ali manj dorečeno v trenutku, ko je neznani uslužbenec ali sodelavec Slovenske tiskovne agencije (STA) prevedel prvo agencijsko sporočilo iz tujine, ki so ga nato bolj ali manj dobesedno povzele poglavitne medijske hiše in tako rekoč v hipu privedle do »ustaljenega« izraza.
Morda torej včasih odloča avtoriteta, spet drugič pa zgolj dejstvo, kdo se znajde »na poštenem kraju pravzaprav času«.*
(*Babelfish: in the right place at the right time → nel giusto posto al giusto tempo → dans la juste place au juste temps → in der gerechten Stelle eigentlich Zeit → in the fair place actually time.)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
