Po ustaljeni šolski shemi imamo v učnem procesu na eni strani učitelja in na drugi strani učence. Učitelj poučuje, učenci se (od njega) učijo. To shemo seveda radi dograjujemo s spoznanjem, da učenje ni enosmeren proces, saj se tudi učitelj uči od učencev. Drži. Učenje lahko vedno poteka v zelo različnih smereh in izmeničnih procesih. Je pa tudi res, da v vsakdanjem življenju učni proces pogosto ni niti enosmerno uspešen, kar se dogaja, ko učenci ne dojamejo ali pa ne »šmirglajo« učitelja in obratno. Seveda se je pomembno tudi zavedati, da učiti (sebe ali drugega) ni isto kot naučiti (sebe ali drugega), prav tako kot je pomembno, da učitelj (resnično in ne le navidezno!) stremi k temu, da bi učencem omogočil ter jih spodbudil, da bi ga presegli (in postali morda celo njegovi učitelji). Ob vsem tem mora učitelj učiti predvsem tudi z zgledom in ne le z besedami. V nadaljevanju, predvsem v 2. delu, bom izhajajoč iz teh elementarnih premis na kratko predstavil nekaj misli o tem, kako so Združene države Amerike (ZDA) razpete med vlogo učitelja in učenca v razmerju do ostalega sveta.
Še preden se lotim pravkar (na)povedanega, moram dodati še nekaj pojasnil. Najprej naj spomnim na zelo pomembno lastnost vsakega pravega poučevanja, to je na nesebičnost. Na svetu je veliko učiteljev na najrazličnejših področjih, ki jih pri poučevanju drugih pretežno vodi njihov ego, ali po domače, njihova lastna skrb in korist. Takšni učitelji so za poučevanje motivirani predvsem zato, ker se s tem bodisi materialno bogatijo, ali pa jim poučevanje prinaša moč in oblast nad učenci in v družbi. Takšni učitelji v resnici ne stremijo po tem, da bi jih učenci presegli, ker si mislijo, da bo to poslabšalo njihovo materialno (premoženjsko) situacijo, zmanjšalo ali izničilo njihovo družbeno moč ali celo ogrozilo njihov obstoj. Takšni učitelji po eni strani na druge nočejo prenesti vsega svojega znanja, saj bi s tem ogrozili svoj »monopol«, po drugi strani pa so tudi imanentno omejeni v svoji sposobnosti prenašati znanje. Slednjega se ne zavedajo, saj ne razumejo (točneje: ne dojamejo), da znanje ne sme in ne more biti monopol posameznikov, pač pa je to nekaj, kar (potencialno) pripada vsem in vsakomur. Takšno nerazumevanje je posledica omejenosti človeka, ki pač še ne (z)more razumeti, da lahko na poti samorealizacije napreduje le z univerzalno nesebičnostjo (altruizmom), kar je pravzaprav le drugi izraz za univerzalno (popolno) ljubezen. Če se izrazim idealno-tipsko je torej pravi učitelj lahko le tisti učitelj, ki resnično ljubi vse ljudi in ostala bitja ter jim zato povsem nesebično namenja svoje poučevanje, popolni učitelj pa je tisti, ki ima ob tem še popolno znanje.
Pogosta napaka, čeprav morda na prvi pogled zanemarljiva, je, če na primer rečemo, da nas veseli pravo, ali da imamo radi pravo, politiko ali medicino ali kaj podobnega. V takšnih izjavah sicer ni nič slabega, če pri tem mislimo na pomoč drugim. Toda ker so besede pomembne(!), je bolje, da v takšne izjave izrecno vključimo tudi altruistični namen, ki je (oziroma naj bi bil) bistvo teh poklicev. V nasprotnem primeru nas namreč besede le še spodbujajo k že vse preveč razširjenemu dojemanju, po katerem so pravo, politika, medicina in mnogi drugi poklici primarno sredstvo za pridobivanje lastnega bogastva, družbenega ugleda in moči ipd.
Seveda je pravih in popolnih učiteljev izredno malo. Toda prav je, da se skušamo, kadar nastopamo v vlogi učiteljev (pri otrocih, prijateljih in znancih, v službi, v šoli itd.), usmerjati po idealu popolnega učitelja. In pri tem ne smemo nikoli pozabiti še ene modrosti (ki je seveda za človeka spet težko dosegljivi ideal), to je, da vsako poučevanje terja na drugi strani pripravljenega učenca. Če učenci še niso dorasli stopnji poučevanja, bo učitelj, ki jih bo poučeval zgolj »metal bisere svinjam«, če uporabim svetopisemsko prispodobo.
In kako je z učenci? Preprosto rečeno, popolni učenec – če spet uporabim idealno tipski pristop - je tisti, ki na vsaki stopnji svojega učenja teži k temu, da bi postal popolni učitelj. Iz tega je tudi razvidno, kako sta vlogi učitelja in učenca vseskozi prepleteni in soodvisni.
Če zdaj vse te ugotovitve smiselno prenesemo na raven držav in narodov oziroma ljudstev, vidimo, da tudi v tej razsežnosti obstajajo učitelji in učenci. Če najprej samo pomislimo na našo lastno, to je slovensko narodno in državno izkušnjo, vidimo, da smo imeli Slovenci v zgodovini veliko (tujih) učiteljev, pri čemer pa smo tudi sami večkrat, vsaj v manjši meri, igrali vlogo učitelja (na primer v bivši SFR Jugoslaviji, pa tudi pred in po tem, še posebej seveda v času od leta 1991 dalje). Precej radikalno smo vse to doživljali v času osamosvajanja, ko smo učenje o »demokratičnem socializmu« zamenjali z učenjem o sodobni demokraciji zahodnega tipa. V tem času smo se, na primer pri pisanju ustave, zakonodaje in pri vodenju politike, učili od demokratičnih evropskih in drugih držav, seveda tudi od ZDA. In prav tu, to je z ZDA, se sedaj prične drugi del mojega razmišljanja.
Splošno znano je, da so ZDA, tako kot mnoge druge države, nastajale in se oblikovale z veliko mero nasilja. Prelile so kri milijonov Indijancev (Native Americans) in priseljencev, ter krvavele v revolucionarni oziroma osamosvojitveni vojni proti Veliki Britaniji (1775-1783) ter kasneje v lastni državljanski vojni (1861-1865). Za ZDA bi težko rekli, da so se v teh obdobjih kaj dosti učile od drugih svetovnih okolij, kajti po eni strani je večina priseljencev prišla na ameriško celino prav z željo po »novem življenju«, s katerim so pretrgali številne vezi s svojimi matičnimi državami, po drugi strani pa je prav osamosvojitveni boj Američanov proti Angležem v marsičem že sam po sebi pomenil ne le vzpostavitev neodvisne države, pač pa tudi vzpostavitev svojega lastnega modela državne politične in pravne ureditve, ki sta jo formalno utemeljila predvsem Ameriška deklaracija o neodvisnosti iz leta 1776 in Ustava ZDA iz leta 1789. V nadaljnjem razvoju so ZDA (poleg nekaterih drugih držav) postopoma postale učitelj mnogim drugim državam, ki so se želele oblikovati na temeljih pisane ustave, konstitucionalizma, federalizma, vladavine prava itd. To svojo vlogo učitelja demokracije in relativno svobodnega ekonomskega in političnega razvoja so v večji meri upravičile tudi kasneje, še posebej v času obeh svetovnih vojn, ko so ideale, za katere so se zavzemale, neposredno branile tudi onkraj svojega ozemlja.
Toda ZDA so se v vsem tem času razvile v svetovno velesilo, ki je svojo »učiteljsko« vlogo v marsičem hote ali nehote preusmerila na vprašljiva pota. Nekatera aktualna vprašanja, ki se tu zastavljajo, so naslednja: ali lahko ZDA dandanes še vedno (z lastnim zgledom) nudijo prepričljiv zgled demokracije in pravne države; v kolikšni meri je njihovo »poučevanje« drugih (npr. na bližnjem vzhodu, v Aziji, Afriki) še lahko prepričljivo in koristno; ali bi se morale ZDA dandanes v večji meri učiti od drugih držav oziroma svetovnih okolij (glede prava, politike, ekonomije, sociale, človekovih pravic, varstva okolja itd.)?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
