Kolikor lahko sam sodim po zasebnih in naključnih odzivih na dosedanje kolumne, so pri bralcih načeloma lepo sprejete (pri čemer bom zmeraj vesel vsebinskih komentarjev in predlogov na spodaj navedeni e-naslov); a sem pri zadnji kolumni o pomenu veznika ali od uredništva dobil hudomušen odziv, da bo hud zalogaj za bralce, ki se bodo z njo mučili vsaj toliko, kolikor so se v uredništvu, da so našli vse ustrezne logične simbole za pretvorbo v spletni zapis. Takega mučilnega učinka pri bralcih svojim kolumnam seveda ne privoščim, pa čeprav bi se verjetno izkazalo za lukrativno, če bi se ameriške oblasti odločile, da jih začnejo uporabljati kot zasliševalno tehniko namesto spornega »vododeskanja« (waterboarding, tehnika simuliranega utapljanja zaslišanca), zaradi katerega v ZDA že dalj časa potekajo razprave o problematičnem odnosu oblasti do mučenja.
Na prigovarjanje uredništva sem se tako odločil, da v iskanje odpustka ponudim nekoliko lahkotnejši zapis. Tokrat se bom ustavil le pri sodni veji oblasti, pa še tu – da tema ja ne bi mučila slovenskih bralcev – ne bom pisal o domačih primerih sodniške vedrosti, temveč o posebnem primeru ambicij, ki jih imajo nekateri sodniki čez lužo. Če bi se izkazalo, da tovrstni lahkotnejši zapisi dobro denejo, pa bom kdaj v prihodnje zapisal še kakšnega.
Kaj si mislite o teh verzih:
Nekoč, ob grozovitih zaostankih, ko sem pisal v samoti
sodbe o tožbah iz prastarih časov, ko bila je doba zlata,
ko sem razmišljal, dremajoč, sem zaslišal trkanje,
komaj slišno trkanje, trkanje na sejne sobe vrata.
»Kak pravnik je,« sem zamrmral, »ki z vlogo išče moja vrata –
samo to in prav nič več.«
Marsikdo je verjetno uganil, da gre za verze, ki so parodija na pesem Krokar Edgarja Allana Poa. Malo manj pa vas je nemara poskusilo uganiti, kdo je njihov avtor. Ne gre za kakega slovenskega vrhovnega sodnika, če ste slučajno pomislili nanj, a niste bili daleč. Ti verzi (oziroma njihova angleška različica, prepesnitev v slovenščino je moje skrpucalo) so namreč delo nekega ameriškega sodnika, predvsem pa je zanimivo, da jih najdemo v uradni sodbi sodišča, in sicer v zadevi Shafer v. Commander, Army & Air Force Exch. Serv., 666 F.Supp. 414 (N.D.Tex. 1985), v opombi, v kateri sodišče to zadevo razlikuje od zgodnejše zadeve Falcon (Sokol). Očitno je bila zgolj ta imenska podobnost prejšnje zadeve dovolj, da je sodnik prepesnil skoraj vseh osemnajst kitic Poejeve izvirne pesmi.
Če se vam to ne zdi nič posebnega, imam v rokavu še kak primer. Denimo tega:
Tožnica Doris Irvin
je s tožbo, ki jo je vložila,
trdila, da je Jimmie Smith,
očitno ne prav dobra vila,
jo speljal z njenega poslanstva –
cerkve njene napotilu;
obljubil ji poročni obred,
a nato pustil jo na cedilu.
Gre zgolj za začetek sodbe v zadevi Irvin v. Smith, 71 Ohio Misc. 2d 18, ki jo je sodnica v celoti spisala v verzih, vključno z velikim finalom:
Tak je konec te žalostne zgodbe,
vsaj kar se tiče sodišča šila,
saj je ugotovilo, da tožnica ni trdila,
kar sploh lahko bi iztožila.
Tožbeni zahtevek je tako zavrnjen
in tožnici teža stroškov naložena,
le še s tem nasvetom ob slovesu,
da ljubezen, nikoli pridobljena,
ne more biti izgubljena.
Ne gre ravno za visoko poezijo (angleški izvirnik ni, ob priznavanju lastnih pesniških omejitev prevajalca, nič boljši), a saj je nemara sodnica niti ni želela ustvariti. Kar se tiče poezije, se zdi, da je jedro sodniške poetike predvsem iskanje ustrezne rime. Sicer pa je nemara šlo predvsem za poskus duhovite sodbe za razrešitev domnevno smešne tožbe pred oltarjem puščene neveste, ob katerem so se gotovo mnogi tudi zares vsaj bežno nasmehnili (vključno z avtorjem in nemara marsikaterim bralcem te kolumne). A skoraj gotovo se ni smejala tožnica, ki je v verzih dobila ne zgolj oblastvene odločitve o svojem pravnem zahtevku in posledicah, temveč za povrh še nasvet o življenju, ki ga verjetno od sodišča ni ne pričakovala ne želela.
Zaradi tega in podobnih primerov se je v ameriški teoriji, kjer si sodniki sem ter tja privoščijo podobne – pesniške ali prozne – poskuse duhovitosti, pojavilo že nekaj kritičnih razprav o tem, ali je duhovitost zaželena ali celo sploh dopustna sestavina sodnikovega odločanja v zadevah. Vsekakor se zdi, da je meja presežena, kadar gre duhovitost v očitni meri na račun udeležencev postopka, kot denimo v tem primeru:
To je saga ____ ____,
katere starodavni poklic jo je privedel do tod.
30. januarja 1974, z malo pomoči,
dekle pristalo je, da bo prijateljica noči.
Kot kaže, je bilo seme njene velike napake
zapeljevanje policista Jake.
[...]
Svoj starodavni poklic bo morala zapustiti
in se s pravili družbe uskladiti.
Če je v tem sploh najti moč kak nauk izbrani,
je to ta, da delovnega dekleta zvodnik ne brani.
Ta prvotna sodba ni bila objavljena, a je bila pesem ponatisnjena v kasnejši odločitvi v disciplinskem postopku zoper njenega avtorja (v zadevi In re Rome, 218 Kan. 198 (1975), 542 P.2d 676), ki je bil kaznovan zaradi spodbujanja javnega smešenja in zaničevanja obtoženke.
Kakšen je torej lahko sklep, ki ga lahko iz tega potegnejo slovenski sodniki, če kateri izmed njih slučajno bere to kolumno? Vsekakor ta, da morajo ob pisanju sodb o verzih tudi v prihodnje paziti na to, kje je meja med še dopustnim in neustreznim prelivanjem sodniških misli v verze, v vsakem primeru pa še naprej stremeti k primerjalno gledano odlični ravni poezije med slovenskimi sodniki. Če so bolj previdne narave, lahko po izkušnjah svojih predhodnikov iz pravniških vrst – od Franceta Prešerna prek in Frana Milčinskega do Alojza Gradnika in Janka Ferka – svoje literarne ambicije izpolnjujejo tudi zunaj rednega pravniškega poklica. A za vsak slučaj vendarle ne bi bilo slabo pozorno spremljati, ali vsaj kakšna objava v Sodnikovem informatorju ne bo podana tudi v obliki kitic...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
