c S

Razmišljanja 7: Je Slovenija otrokom res prijazna?

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
26.11.2007 20. november je svetovni dan otroka - letos pa se praznuje tudi polnoletnost Konvencije o otrokovih pravicah.
Biti otrok ne bi smelo biti boleče in vendar pogosto je. Tudi pri nas, ne le tam daleč v Ruandi in Darfurju, pa še kje. Otroci so najpogosteje žrtve lastnih staršev in tistih, ki bi jih morali imeti najraje. Zakaj?

Ker so jim zaupani v učenje, vzgojo, varstvo, ker so »njihovi«, ker si jih pogosto, zlasti v trenutkih razveze in po njej, lastijo in delijo kot premoženje, kos pohištva, posodo, kolo, denar na bančnem računu. Pravijo, da v imenu ljubezni. Kakšne le?

Vsak ve, kako vzgajati tuje otroke.
Bing Crosby

Otroci pogosto postanejo prav takšni,
za kakršne jih imate.

Bird Johnson

Velik človek je tisti,
ki ne izgubi srca svojega otroka.

Mengzi

Najbolj zanesljiv način, da pahnete svojega otroka v nesrečo, je to,
da mu dovolite početi vse, kar se mu zahoče.

Jean Jacques Rousseau

Če pogledamo kaj vse je bilo storjenega v svetovnem merilu za otroke, ugotovimo, da pravzaprav veliko; leta 1924 je bila podpisana Ženevska deklaracija o otrokovih pravicah, leta 1959 Deklaracija o otrokovih pravicah, leta 1989 Konvencija o otrokovih pravicah, leta 1990 se je sestal Svetovni državniški vrh za otroke, na katerem je bila sprejeta Deklaracija o preživetju, zaščiti in razvoju otrok in akcijski načrt za izboljšanje položaja otrok, ta je pri nas prerasel tudi v nacionalni akcijski načrt.

Leto 2002 je gostilo Svetovni državniški vrh za otroke, kjer je bila sprejeta deklaracija Svet po meri otrok, poročilo o doseženem napredku v korist otrok in akcijski načrt. Sproženo je bilo globalno in nacionalno gibanje za otroke. Decembra 2007 bo posebno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov o otrokih.

Koliko deklaracij, priporočil, nacionalnih programov in na drugi strani: koliko problemov. Izboljšuje se standard mnogih otrok, posledično zaradi družin, v katerih živijo, po drugi strani pa imamo starše, ki z otroki živijo na robu preživetja, ki jih ne znajo in ne zmorejo vzgajati, imajo mnoge lastne probleme, ki pa pogosto postanejo celo problemi njihovih otrok. Slovenija ima številne organizacije, ki imajo v svojih programih otroka na prvem ali drugem mestu, torej koristi otrok v ospredju.

Še premalo pa se zavedamo, da je otroka potrebo vzgajati, predvsem pa imeti rad. Slednje se sicer ob rojstvu pogosto dogaja, saj je k sreči zelo malo otrok, pri katerih starši ne bi bili veseli vsaj trenutka rojstva, prvega nasmeha, prvih zob, trenutka, ko shodijo. Ena svečka na torti je ponavadi ovekovečena v krogu celotne družine, sester, bratov, starih staršev in še koga.

Prve razpoke zakonskih in izvenzakonskih zvez pa se pogosto pojavijo okoli petega ali šestega leta, torej tik pred vstopom v šolo. Družina, ki je začela hoditi po skupni poti, včasih najde na njej prenekatero oviro, odide po bližnjici ali stranpoti, se v križišču razide. Nič hudega, če bi to storili na dostojen način. Poznam veliko zakoncev, ki so ugotovili, da živijo narazen bolje kot skupaj, tudi njihovi otroci imajo od obeh staršev mnogo več, kot bi imeli, če bi poslušali kreg, gledali kisle obraze, preprosto: trpeli, a peščica je takih, ki tega ne bodo nikoli zmogli.

Razveza postane boj, prostor za manipulacije, žalitve, tožbe, želje po dodelitvah in predodelitvah otrok, omejevanju stikov, ipd. Pravi poligon maščevanja vseh vrst. Za vsak boj sta sicer potrebna dva, a, v takih primerih je boj tudi, če en popušča. Pravna država omogoča številna pravna sredstva in mnogi starši jih zaradi lastnega ega iskoristijo do konca. Kajti zmagati tu, pomeni, ne le dobiti in obdržati otroka, pač pa drugemu pokazati kje je moč, ne glede na pravo vrednost in ceno.

Je torej Slovenija prijazna otrokom? Imamo vrtce, šole višje in visoke, kje pa so šole za starše? Tudi, če bi bile se vprašamo kdo bi jih obiskoval, ko pa tisti, ki bi jih rabili, tega ne vedo. Za vožnjo z motorjem in avtom so potrebne številne izkušnje. Najprej teoretične z izpitom, nato praktične. Prekrški, kazenske točke, pa celo ponavljanje izpita. Kaj pa pri starševstvu? Otroka dobiš in imaš. Vzgajaš tako kot misliš, da znaš in da je prav. Če država s svojimi institucijami, bodisi centrom za socialno delo, policijo ali sodiščem, poseže vmes, družina zažene vik in krik. Da zna, zmore, hoče, da institucije nimajo prav.

Sledijo sodne poti, medijsko razkrivanje otrok, polemike, razprave in še kaj. Otrok pa odrašča, dobiva rane in brazgotine. Sprašujem se kakšna je lahko izvršba otrok? Kako jo je mogoče izpeljati, če otrok nanjo ni pripravljen? Kako bo, če mu tisti, pri katerem živi, vseskozi dopoveduje,da je tu bolje in naj ne gre k drugemu? Otrok je vendar živ, ima čustva, četudi vsiljena, prava ali ne, potlačena, skrita ali razkrita. Ni ga mogoče prenesti, zapakirati, odposlati. Tudi, če bo navzven vse to sprejel, torej odhod drugam, bo trpel. Po ranah bodo ostale brazgotine.

Ko dan za dnem poslušamo številne polemike ali je prav, da matere dobijo otroke ob razvezi, kdaj očetje, zakaj oni ne, bi si želeli le eno. Prav tu bi bilo prav, da bi se spomnili na Salomonovo sodbo, čeprav je neizvedljiva. Tudi v imenu ljubezni bi morali izbrati pot, kajti najprej je družina, torej starši in šele nato država. Ta sicer lahko poseže, a vse to ni več preventiva, pač pa kurativa, morda celo represija. Otrok si vendar tega ne zasluži. Spomnimo se vseh deklaracij in konvencij, ki na papirju omogočajo otrokom, da živijo človeka vredno življenje. Pogosto pa ni papirja, ki bi prenesel gorje, če bi ga nanj izlili.

Prihaja glas otroka, zagovorništvo, sprva pilotski projekt in nato širši, vseslovenski, vsaj tako upam. Kako težka naloga za glasnike naših otrok, ki bodo morali videti, poslušati, pomagati.

Kdaj bo Slovenija spremenila stališče, ki je predvsem moralne narave in predsodek, da je vsaka mati, ki prepusti otroka ob razvezi očetu, slaba, da je morda alkoholičarka ali še kaj hujšega. Da je že moralo biti z njo nekaj narobe, da ji otroka niso dali. Potrebno bo narediti še marsikaj, veliko premikov v naših glavah, v razmišljanjih in predvsem v hotenjih; zmagati. Pravijo, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

In vendar to ne velja pri otrokih. Otroci niso krivi, da nas imajo za starše. Žal si nas ne morejo izbirati. Morali bi biti tudi njihovi prijatelji in še veliko več. Prav prijatelje si bodo izbirali. Žal mnogi napačne. Zaradi negativne lastne samopodobe, zaradi travm in težav, ki jih doživljajo, bodo izbirali med tistimi, ki jim bodo ponudili lažni svet, omamo lepšega trenutka, celo odvisnost. Pa se sprašujemo zakaj toliko mladih želi, poskuša, hoče in celo naredi samomor. Zakaj jih je toliko dobesedno na cesti, zakaj so jih polni lokali, prireditve, kjer jim kemijske spojine dajejo moč plesati do jutra, piti, pozabiti na vse. Kje so tu pozitivna sporočila, kje lepša prihodnost, kaj bi morali narediti, da bi bili ne le prijazni, pač pa pravični do otrok?

Otroci bodo jutri odrasli, krojili bodo naš svet, tudi tisti v katerem bomo udeleženi, morda le še kot prejemniki pokojnine, uživalci dodatkov, invalidnin, ... Bodo sposobni voditi svet in ga oblikovati tako, da ga bomo v zadnjih letih ali desetletjih življenja veseli?

Naučimo jih življenja, sedaj, da bodo zmogli oditi iz »gnezda«, živeti drugje in se vračati po nasvet, pogovor, ljubezen. Obojestransko.

Otrok ni odrasel človek v miniaturi.
Otroci gledajo, mislijo in čutijo na svoj način.
Narava hoče, da so otroci prej preden postanejo odrasli.
Otrok se upira, če ne upoštevamo njegovih naravnih lastnosti in
ker mu jemljemo veselje otroštva.

Jean Jacques Rousseau

Otroci so temelj družbe in sol zemlje.
Jomo Kenyatta


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.