Širša (pravna) javnost je sicer glasneje završala ob razpravi vrhovnega sodnika Mitje Deisingerja z naslednjega dne, v kateri je kot eden avtorjev novega Kazenskega zakonika (KZ) uvedbo kazni dosmrtnega zapora povsem napačno in nerodno utemeljeval z obveznostjo, ki naj bi za Slovenijo izhajala iz ratificiranega Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. O tem bo sodeč po odzivu udeležencev razprave gotovo še moč kaj prebrati. A vendar si pozornost zasluži tudi teza o odvetnikovem etičnem odnosu do svojega klienta in dela; nenazadnje je, če odmislimo nesrečni Rimski statut, po mojem mnenju posredno povezana tudi z nekaterimi predlaganimi spremembami Kazenskega zakonika.
Dr. Čeferin je imel referat z naslovom Odvetnik in etika v okviru okrogle mize Etika in pravo, ki je bila izjemno dobro obiskana, tako da so nekateri izmed več stotih udeležencev na koncu kljub trudu organizatorjev ostali brez stola. Čeprav je tema o razmerju med etiko in pravom pomembna že sama po sebi, je k takšni prisotnosti gotovo pripomogel privlačen nabor referentov, med njimi pa brez dvoma tudi odvetnik Čeferin.
Njegova teza je bila odločna, dr. Čeferin pa jo je postavil na podlagi procesov iz svoje več kot štiridesetletne odvetniške prakse z usodnimi posledicami za njegove kliente ali druge udeležence postopkov. Kot piše v uvodu pisnega prispevka, ki je objavljen v zborniku referatov kot posebna številka revije Podjetje in delo (6-7/2007/XXXIII): »Zato sem se potem, ko sem v teh procesih izčrpal vsa redna in izredna pravna sredstva, pogosto vprašal, ali sem za svojega klienta res storil vse, kar bi mogel in moral storiti?« (poudarki v izvirniku). Nato pa je nanizal nekaj praktičnih primerov uporabljanja odvetnikovih sredstev, ki jih je morda, ugibam, namenoma zastavil na provokativen način, da bi s tem dokazal, kako daleč odvetnika pripelje to temeljno vodilo. Med primeri je bil denimo tisti, ko je odvetnik stranki tri dni pred iztekom zastaralnega roka pripora svetoval, naj mu odpove pooblastilo, ker tako izreka sodbe ni bilo moč opraviti v predpisanem roku.
Provokativni nastop je nemara imel namen podkrepiti tezo, do katere je prišlo po odzivu poslušalcev okrogle mize, med katerimi je izstopal vrhovni sodnik Marko Šorli. Šorli se je deloma odzval na konkretne primere ravnanja, predvsem pa poudaril, da se mu zdi nedopustna zloraba pravic, ki so sicer v postopku na voljo odvetniku, ker zloraba pravice pač ni pravica. Dr. Čeferin je na to odvrnil, da v tem kontekstu sploh ne moremo govoriti o zlorabi pravice – če odvetnik neko procesno pravico po zakonu ima, jo lahko uporablja, kolikor jo le zmore, da bi dosegel svoje oziroma klientovo.
In prav v tem je po mojem mnenju kleč. Kleč, ki jo dobro odraža tudi odziv prof. Ljuba Bavcona, ki se je (čeprav z enodnevnim zamikom na kazenski sekciji prihodnjega dne) postavil v bran dr. Čeferinu, češ da povsem podpira njegovo temeljno načelo neomejene pravice do obrambe, saj smo se odločili za adversarni postopek, v boju šibkega posameznika z močno državo pa je prav, da lahko odvetnik strelja z vsemi orožji, ki so mu na voljo. Dokler, je še dodal prof. Bavcon, pri tem ne gre preko mere. A ravno ta pridržek, čeprav dodan nekako mimogrede, je nemara ključen za oceno Čeferinove teze. Kleč je seveda v tem, kje je ta še sprejemljiva mera. Sodstvo ali tožilstvo bi morda letvico želeli postaviti prenizko; dr. Čeferin pa je trdil, da je sploh ni. Odvetnik po njegovem mnenju mora storiti vse, kar se da, in pri tem že po definiciji ne more iti preko mere.
Zdaj lahko priznam, da sem se na okrogli mizi ob koncu na kratko oglasil tudi sam. Kot sem nakazal tam in lahko ponovim tu, se z načelnim stališčem, ki ga je učinkovito predstavil dr. Čeferin in ponovil prof. Bavcon, strinjam. Odvetnik, ki ga pri delu vodijo interesi njegovega klienta, je dragocena dobrina pravne države; zlasti tedaj, ko se klient znajde v zobeh močnega državnega aparata in morda obenem še apriorno sovražnega odnosa javnosti, tako da je njegov odvetnik skorajda edini zaveznik v pravnem boju, v katerem naj bi on dokazoval svojo nedolžnost, država pa svojo pravnost. A vendar se mi je zazdelo, da ob Čeferinovem pristopu odvetnik vendarle pluje skozi nevarno ožino med Scilo in Karibdo, ki grozita vsaj v očeh drugih njegovo početje zdesetkati ali potopiti kot nedopustno. Tu lahko malo bolje obrazložim, kar sem tam zgolj na kratko karikiral.
Karibda je dokaj samoumevna. Ena od temeljnih maksim dobrega pravnega strokovnjaka je ta, da je slab pravnik tisti, ki je zgolj služabnik svojega šefa ali klienta, ne pa tudi »služabnik prava« oziroma svojega občutka za pravno korektno ravnanje. To v pisnem prispevku uvodoma poudarja tudi Čeferin sam. A ob ekstremnem razumevanju njegovega stališča se lahko tudi ta maksima ujame v vrtinec (dejanskih ali navideznih) koristi njegovega klienta. Nekaj tovrstnih dvomov pušča že zadnji stavek Čeferinovega referata, kjer pravi, da ta odvetnikova dolžnost »velja ne glede na to, kako so posamezna vprašanja urejena v ustreznih predpisih, kodeksih ali v sodni praksi«.
Scila pa je nekoliko bolj zanimiva (in zato nič manj usodna). Na okrogli mizi sem jo karikirano strnil v hudomušno vprašanje, ki se je navezovalo na Čeferinovo misel, da se je, »potem ko [je] izčrpal vsa redna in izredna pravna sredstva, pogosto vprašal, ali [je] za svojega klienta res storil vse, kar bi ... moral storiti«. Tedaj sem ga vprašal, ali se to kdaj vpraša, preden izčrpa vsa redna in izredna pravna sredstva. Dr. Čeferin je odvrnil, da očitno nisem razumel, kaj je hotel s tem povedati, saj si to vprašanje postavi že takoj na začetku procesa, na koncu pa le preveri, če je nato res opravil vse, kar se je nameril. Tu lahko razložim, da moje vprašanje niti ni toliko merilo na to banalno prvo žogo, saj nisem hotel namigniti tega, da bi odvetniki pravna sredstva črpali, ne da bi o tem vnaprej razmislili. V resnici sem mislil na dve drugi glavi te pošasti, ki se skrivata za to trditvijo.
Prva je vezana na konkretnega klienta. Nemara bi bilo nemogoče pričakovati, da so vsi odvetnikovi klienti nedolžni in da bo pri vseh črpanje rednih in izrednih pravnih sredstev privedlo do ugodne rešitve. Očitno, kot lahko sklepamo iz Čeferinovega samospraševanja, marsikdaj tudi v praksi ni tako. Vprašanje, ki se ob tem pojavi, je, ali je takšno nenasitno črpanje rednih in izrednih pravnih sredstev v interesu samega klienta in tudi nasploh dolžnost odvetnika v primerih, ko je upanje na uspeh neznatno ali ga sploh ni? Zdi se mi, da ne.
Tako nenazadnje nakazuje tudi sodna praksa nemškega vrhovnega sodišča, ki jo dr. Čeferin v prispevku navaja po svoji doktorski disertaciji in označuje kot »pravo visoko šolo pravilnega, odgovornega in etičnega ravnanja odvetnikov«. Ta med mnogimi napotki odvetnikom, ki morajo delovati v dobro strank, vsebuje tudi napotek, da mora odvetnik svojega klienta opozoriti, »če so izgledi tožbe zelo majhni ali če je tožba neprimerna«. Prva nevarnost Čeferinove drže je torej ta, da lahko odvetnik v neumornem iskanju pravice za svojega klienta vsaj deloma žrtvuje taistega klienta, ki mora skupaj z njim preživeti celotne dolgotrajne postopke tudi v primeru, ko nimajo realnih možnosti za uspeh. Sicer je to pomislek, ki morda v kazenskem pravu ne pride do izraza v enaki meri kot v civilnem, pa vendarle.
Druga pa je bolj sistemske narave in se navezuje na trditev dr. Čeferina, da pri ravnanju odvetnika sploh ne moremo govoriti o zlorabi pravice. Predpostavimo, da bi bilo temu res tako. Ob tem se spomnimo, da vsebuje kazenski postopek vrsto kavtel, ki so tam z hvalevrednim namenom, da obtožencu omogočijo zadostno varstvo njegovih pravic ob različnih primerih pomanjkljivosti v postopku. Zdaj pa si zamislimo stanje, ko bi izkušeni odvetniki s pretkano in sistematizirano rabo te palete procesnih kavtel (denimo nenehnim vlaganjem zahteve za izločitev sodnika, zamenjavami zagovornika stranke in podobnim) lahko dosegli, da bi sicer regularno vodeni postopki zastarali. Če ne moremo govoriti o zlorabi pravic, kakšna je potem lahko reakcija družbe oziroma zakonodajalca na takšne primere, ko ni procesnih napak, pa sojenja vseeno ni moč uspešno zaključiti (z oprostilno ali obsodilno sodbo)? Nemara lahko zgolj ugotovi, da je procesnih kavtel očitno preveč in da jih je treba omejiti. Če je neka procesna pravica preveč prikladna za odvetnikovo »kreativno rabo«, jo je pač treba omejiti. Če lahko odvetnik s tako »kreativno rabo« doseže zastaranje, je treba zastaralne roke pač povečati.
Kot poudarjajo strokovnjaki kazenskega prava, so vsaj delno šle v smer krnitve procesnih pravic vse zadnje novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Končno lahko podobno razumemo tudi nekatere predlagane spremembe Kazenskega zakonika (KZ), ki med drugim ukinjajo relativne zastaralne roke in določajo še, kdaj ne tečejo absolutni (oziroma torej »relativno« absolutni) zastaralni roki. Delno je odgovornost za takšne in sorodne spremembe, ki bodočim odvetnikovim klientom gotovo ne koristijo, tudi na plečih tovrstne »kreativne« rabe vseh (pravnih) sredstev za dosego (odvetnikovega ali klientovega) cilja, pa če jo označimo kot zlorabo pravice ali ne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
