To je bil čas, ko je bilo človeštvo še močno zavezano duhovnemu svetu in filozofiji. Skratka 'družbeni nadstavbi' v jeziku Hegla in Marksa. Danes se zdi družbeno okolje bolj materialistično, zato bi bil bolj primeren nekakšen paralelizem telesa in države, kot odnosov med 'družbeno bazo' in državo, njeno formo. Homo oeconomicus je namreč človek naše dobe. Prepogosto tudi tam, kjer naj bi bili zavezani predvsem duhovnemu poslanstvu. Tako so v jedru politike kot javnega udejstvovanja ljudi že po definiciji v ospredju ekonomske teme. Zdaj, v obdobju večletne gospodarske krize pa še toliko bolj. V smislu ekonomije je država največji 'gospodar' (gr. oikonomos, iz oikos doma, nomos zakon, pravilo) na nekem ozemlju. Če pa je že v slovenskem jeziku država ženskega spola, naj jo potem imenujemo 'gospodarica'.
Naj bo ta vitka, a zavoljo tega hkrati prevzetna in ošabna, da ne rečem skopuška? Ali pa naj bo zajetna, dobrodušna in radodarna? Skozi zgodovino so bili v modi njeni različni koncepti, ki se še danes zagovarjajo v času gospodarske krize. Vitko državo si predstavlja bolj (neo)liberalni ali desni politični pol, ki terja njeno varčnost in nižanje njenih odhodkov, bolj levi ali socialistični pol pa ima raje bolj zajetno gospo državo z njeno pomembno regulativno funkcijo. Kot alternativi sta ta koncepta seveda izraza dveh različnih zgodovinskih političnih idej: (a) laissez faire iz obdobja 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja ter (b) državnega intervencionizma ali celo socializma iz druge polovice 19. ter 20. stoletja. Še posebej socializem je prinesel velik razrast države v vse družbene pore.
A danes po vseh teh zgodovinskih izkušnjah glede na vlogo države in njeno večje ali manjše poseganje v naše vsakdanje življenje se zdi, da rabimo nekakšen uravnotežen pogled, ki je nujno integralen ali celovit. V pogojih tržno-socialne države želimo gospodarico, ki naj ne bo ne previtka in ne predebela. Na eni strani naj na področju reguliranja in s tem obremenjevanja gospodarske pobude, delovanja trga, investicij, ustanavljanja podjetij in njihovega poslovanja ne bo preokorna, kar je nujno gospa, ki je preveč zajetna. Toda biti mora hkrati dovolj čvrsta in stabilna, da je ne premikajo sem ter tja nenehni vetrovi in valovi vsakodnevne tržne dinamike. To pa bo le, če bo dovolj zaužila. In če se bo dovolj nahranila ter napila, ne bo presuha, da bi dajala in bila radodarna tam, kjer trg ne bi nič dal ali bi dal le uspešnim, zdravim in bogatim (npr. sociala, kultura, regulacija v smislu delovanja pravne ureditve države). A predebela ne bo zdrava niti vesela, saj bo preveč jemala in morda na koncu celo od preobilja zbolela.
Skratka neko ravnovesje med ekstremi. Simetrija je bila že antični ideal. A opozoriti je treba še na en vidik – poleg telesne »teže«.
Najsi bo ne presuha in ne predebela, država ne bo lepa niti uspešna ali učinkovita, če ne bo hkrati tudi urejena. Kakršni koli predpisi na socialnem področju ne pomagajo, če se ne izvajajo dosledno in če jih pri tem ljudje izigravajo, ker ni dovolj nadzora. V tem pomenu je delovanje pravne države predpogoj tudi za uspešno delovanje socialne države. Primerno delovanje pravne države daje prepotrebno stabilnost tudi na socialnem področju. Zdi se celo bolje, da imamo manj ukrepov države na socialno-ekonomskem področju (npr. zdaj v času krize), pa da se ti dosledno izvajajo, kot pa njihovo večje število, če se ti izvajajo nekako polovičarsko. Predpogoj za vsakršno delovanje države je seveda pravna varnost kot glavno podnačelo načela pravne države, poleg načela pravičnosti.
Navsezadnje tudi urejenost prispeva k simetričnosti oz. je celo njen sinonim, saj pomeni nekakšno ravnovesje delov v celoti. Tu pa se paralelizma duše in telesa – tudi v primeru države kot njeni idejni-ideološki in materialistični (ekonomski) podstati – izogneta precepu, da bi se našla v preseku.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
