Beseda impeachment naj bi imela korenine že v latinščini, neposredno pa je izpeljana iz stare francoske besede »empeechier«, oziroma iz moderne francoske besede »empecher« in moderne angleške besede »impede«, ki pomenita »preprečiti«, »ovirati«. V ustavnih ureditvah držav, ki poznajo impeachment (npr. Velika Britanija, ZDA, Indija, Brazilija), in med katere sodi tudi Slovenija, pomeni ta ustavni institut prvo stopnjo v postopku ugotavljanja odgovornosti nekaterih najvišjih državnih funkcionarjev, med katere sodijo predsednik države, lahko pa tudi predsednik in člani vlade, vrhovni sodniki, poslanci itd.
Druga stopnja v tem postopku je odločanje o obtožbi, kjer je končna odločitev najpogosteje sprejeta v zgornjem domu parlamenta oziroma na ravni najvišjega sodišča v državi (pri nas ustavnega sodišča), pri čemer se za sprejem »obsodbe« (»conviction«) praviloma zahteva kvalificirana večina. Tako je npr. v Veliki Britaniji impeachment predviden za primer veleizdaje ali (drugega) hudega kaznivega ravnanja, o obtožbi pa odloča zgornji dom parlamenta (House of Lords). Znano je, da je leta 2003 eden od poslancev spodnjega doma parlamenta napovedal, da bo sprožil impeachment zoper premiera Tonyja Blaira, in sicer zaradi njegove (negativne) vloge pri invaziji Velike Britanije na Irak, vendar kasneje do impeachmenta ni prišlo. Nekateri poslanci so takrat menili, da je impeachment v tem pogledu zastarel in neprimeren, kajti odgovornost vlade oziroma njenega premiera se lahko v sodobnem (angleškem) parlamentarnem sistemu uveljavlja preko drugih institutov, npr. preko glasovanja o nezaupnici vladi.
V ZDA je lahko impeachment usmerjen zoper predsednika in podpredsednika države ter zoper vse »civil officers of the United States«, in sicer v primerih (vele)izdaje, podkupljivosti in drugih hujših kaznivih ravnanj. Pri tem ni povsem jasno, kdo vse sodi v navedeno kategorijo »civil officers…«. Medtem ko npr. ni sporno, da zajema ta kategorija tudi vrhovne in druge zvezne sodnike, pa je nejasno, ali se nanaša tudi na poslance predstavniškega doma. V ZDA je bila v predstavniškem domu od leta 1789 dalje v 62 primerih podana iniciativa za sprožitev impeachmenta, a le v 17 primerih je do impeachmenta tudi prišlo.
Med predsedniki sta doživela postopek impeachmenta le Andrew Johnson leta 1868 in Bill Clinton leta 1998. Oba sta bila na koncu s strani Senata oproščena obtožbe, pri čemer je šlo pri predsedniku Johnsonu, ki je bil obtožen, da je prekršil zakon (Tenure of Office Act), resnično za las, saj je za njegovo obsodbo v Senatu zmanjkal le en glas. Kot je znano, se je leta 1974 impeachmentu z odstopom s položaja izognil predsednik Richard Nixon, ki mu je zaradi njegove vpletenosti v afero Watergate grozila skoraj zanesljiva obsodba. Poleg nekaterih drugih visokih funkcionarjev je v ZDA doživelo postopek na podlagi impeachmenta kar 12 zveznih sodnikov, med katerimi so bili nekateri tudi obsojeni.
V Sloveniji je mogoče postopek impeachmenta, tj. ustavne obtožbe, sprožiti zoper predsednika države ter zoper predsednika vlade in ministre. Državni zbor lahko predsednika republike obtoži pred ustavnim sodiščem, da je pri opravljanju svoje funkcije kršil ustavo ali huje kršil zakon (109. člen ustave). Predsednika vlade ali ministre pa lahko državni zbor na analogen način obtoži, če meni, da so pri opravljanju svojih funkcij kršili ustavo ali zakon (119. člen ustave). Razlike je torej v tem, da predsednik odgovarja le za hujše kršitve zakonov, ostali navedeni funkcionarji pa že za kršitve zakonov. Ustavno sodišče lahko obtoženega oprosti ali pa ugotovi utemeljenost obtožbe. V slednjem primeru lahko z dvotretjinsko večino glasov tudi odloči o odvzemu funkcije predsedniku republike, predsedniku vlade ali ministru.
Že lansko leto se je v javnosti večkrat pojavilo vprašanje, ali ni morebiti naš predsednik republike dr. Janez Drnovšek s svojim nekonvencionalnim vedenjem prekršil ustavo ali zakon na način, ki bi terjal razmislek o ustavni obtožbi. Podobna vprašanja te tedne sprožajo ugotovitve vladne delovne skupine o (domnevnih) manjših in hujših nezakonitostih v delovanju Sove (Slovenske obveščevalno-varnostne agencije) ter v tem okviru tudi o nezakonitem financiranju potnih stroškov tujega zdravilca s strani Sove in po naročilu kabineta predsednika države. Kot je znano je pred nekaj dnevi predsednik države javno pojasnil, da o takšnem nezakonitem financiranju ne ve nič, s čimer je zanikal kakršnokoli utemeljenost suma, da bi bil v tem primeru ravnal nezakonito. No, na tem mestu se ne želim spuščati v to aktualno ter politično in pravno nadvse vročo tematiko. »Afera Sova« bo verjetno še kar nekaj časa zaposlovala vlado, parlament, morda tudi predsednika države, predvsem pa tožilstvo, policijo in morda nekega dne (če se ne bo spet le tresla gora, rodila pa le miš) tudi sodišča.
Toda doslej razlogov za ustavno obtožbo zoper predsednika države ni (hvalabogu, saj si kaj takega pač nikakor ne moremo in ne smemo želeti). Na nek način je z vidika političnega bontona celo neprimerno, če se takšno vprašanje pogosto zastavlja v javnosti, pa četudi nato pravniki in drugi praviloma, oziroma vsaj večinoma, (javno) pojasnjujemo, da dosedanjih ravnanj predsednika države le ne gre uvrščati v to sporno kategorijo. Seveda pa je po drugi strani tudi res, da morajo (beri: bi morali) biti vrhovni politični predstavniki države še posebej vzorni in delovati v skladu s pravnim redom.
Če se sedaj na kratko osredotočimo na našo ustavno ureditev ustavne obtožbe (impeachmenta), vidimo, da ta kar kliče po dodatnih pojasnilih (razlagah). Tako je npr. veliko vprašanje, kaj je »hujša kršitev zakona« ali »kršitev ustave«. To se v ustavni teoriji in stroki glede nekaterih vprašanj počasi le ustvarja nek širši konsenz. Tako npr. velja, da je impeachment lahko uporabljen v primeru, če predsednik krši ustavo tako, da ne razglasi oziroma promulgira sprejetega zakona. Prav tako bi bil impeachment mogoč v primeru, če predsednik ne bi v ustavnih rokih razpisal parlamentarnih volitev. Seveda pa bi imelo v teh in drugih primerih, če bi do njih prišlo, zadnjo in odločilno besedo ustavno sodišče.
Ali je hujša kršitev zakona, če npr. predsednik pri opravljanju funkcije, denimo na slavnostnem sprejemu, zagreši tatvino (»za spomin« ukrade nek dragocen predmet)? Ali ga je zaradi tega mogoče obtožiti pred ustavnim sodiščem? Kako npr. obravnavati kršitev ustave, ki bi jo predsednik države zagrešil s tem, ko bi si začasno prilastil neko pristojnost, ki pripada vladi (npr. na področju svojega razmerja do obrambnih sil, kjer je vrhovni poveljnik)? V 160. členu ustave je med drugim določeno, da o kompetenčnem sporu med predsednikom republike in vlado odloča ustavno sodišče. Ali bi bil torej morebitni predsednikov »poraz« v takšnem kompetenčnem sporu lahko že tudi razlog za ustavno obtožbo?
Vprašanj je seveda še zelo veliko. Vsekakor mora biti kršitev ustave ali zakona, ki lahko napeljuje na postopek impeachmenta, zares zelo huda. Kršitev ustave ali zakona mora biti takšna, da močno škodi ugledu države ali ugledu funkcije predsednika, da resneje ovira ali škodi delovanju države in njenih organov, da povzroča veliko materialno ali moralno škodo (npr. nezakonito prilaščanje večjega premoženja, korupcija, izdaja, krivo pričanje) ali kaj podobnega. No, vsekakor moramo predvsem upati oziroma si želeti, da bo vse to tudi v prihodnje ostala zgolj teorija.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
