Pa si poglejmo tri hipotetične primere, pri čemer je vsaka podobnost z resničnimi primeri zgolj naključna. Primer I. Gospa A živi z družino v srednje razviti evropski državi Z. Nekega soparnega poletnega popoldneva se njen mož vinjen vrne s srečanja s prijateljem. Takoj prične razgrajati in surovo pretepati gospo A ter njuna dva otroka, ki utrpijo lažje poškodbe. Kljub vsemu se gospa A odloči, da se ne bo zatekla po pomoč v bolnišnico in bodo poškodbe zacelili doma. Enako se odloči, da ne bo podala prijave na bližnjo policijsko postajo, ker ve, da ima njen mož veliko prijateljev in znancev, ki so zaposleni na mestni policijski upravi.
Primer II. Gospod B živi v vasici v pokrajini Kivu v severnovzhodnem delu Demokratične republike Kongo v srcu afriške celine. Nekega spomladanskega dne je gospod B obdeloval svojo skromno njivo, ko je v njegovo vas, ki šteje le nekaj kolib, glasno vstopilo deset pripadnikov uporniške skupine Z. Ker se jim je mudilo, so pridržali le pet moških prebivalcev te vasice, ki so jih nato odpeljali s seboj. Oboroženi uporniki jim na poti niso dali nič jesti, ker tudi sami niso imeli veliko. Pot po makadamskih in gozdnih stezicah je trajala več dni, dokler niso dosegli rudnika kobalta. Tam so jih uporniki predali vodji uporniške skupine, ki nadzoruje rudnik in nato drage kovine prodaja evropskim, ameriškim in azijskim podjetjem. Gospod B je v rudniku moral prisilno delati šest mesecev, preden mu je uspelo, še z dvema sotrpinoma, zbežati in po mesecu dni doseči domačo vasico. Po vrnitvi domov je gospod B nadaljeval z običajnim življenjem in skušal pozabiti na temno izkušnjo.
Primer III. Gospa C živi s tremi otroki v razvijajočem se južnoameriškem mestecu C. Gospa C se vsak dan odpravi na bližnjo mestno tržnico in tam prodaja šiviljske izdelke, ki jih je izdelala skupaj s svojimi otroki. Skromni dohodki družini ravno zadoščajo, da se prebije iz meseca v mesec. Živijo v skromnem stanovanju na robu mesta. Mestno vodovodno podjetje jim je do sedaj oprostilo plačilo mesečnih stroškov za vodo. V zadnjem mesecu pa je pokrajina, kjer leži mestece C, podelila koncesijo za upravljanje z vodnimi viri multinacionalki D. Le-ta je gospodinjstvom zvišala stroške dostopa do vode in zavrnila, da se socialno šibkim gospodinjstvom oprosti plačilo mesečnih stroškov. Gospa C se je nato, da je lahko preživela, zaposlila še kot gospodinjska pomočnica pri najpremožnejši družini v mestecu C.
Čeprav vsi trije hipotetični primeri izhajajo iz različnih delov tega sveta, jim je skupno, da so se žrtve, kljub očitnim in neposrednim kršitvam temeljnih človekovih pravic, odpovedale njihovemu uveljavljanju. V prvem primeru je prišlo do očitnega posega v telesno in duševno integriteto gospe A in njenih otrok, kršena je bila prepoved mučenja nečloveškega ravnanja, pri čemer je šlo za šolski primer nasilja v družini. V drugem primeru je prišlo do več kršitev, med njimi je morda najbolj izrazita kršitev pravice do svobode in prepovedi prisilnega dela. V tretjem primeru pa je prišlo do posega v pravico do vode in ustreznega življenjskega standarda. Takšnih in podobnih primerov je na vseh celinah preveč. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da so tisti primeri kršitev, ki pridejo pred domača in mednarodna sodišča za varstvo človekovih pravic v manjšini, in da večina kršitev ostane neobravnavana oziroma se jih obravnava preko neformalnih mehanizmov. Enako velja tudi za kršitelje teh pravic, bodisi državne ali nedržavne subjekte, ki v večini primerov sploh ne odgovarjajo za kršitve.
Zato se postavlja primarno vprašanje, zakaj žrtve ne uveljavljajo kršitev ali vsaj poiščejo pomoč pri organizacijah in posameznikih, ki bi jim lahko pomagali. Za slednje je gotovo več kompleksnih razlogov, ki se razlikujejo od okolja od okolja, kjer je prišlo do kršitev. Zagotovo v vseh okoljih pomembno vlogo, pa če le podzavestno, igrata strah in nezaupanje. Strah pred vnovično, še hujšo kršitvijo. Gospa A v prvem primeru odlaša s prijavo, ker ne zaupa v neodvisno in nepristransko postopanje državnih organov. Gospod B se boji vnovičnega nasilja in še hujših kršitev človekovih pravic, podobno kot gospa C, ki se boji za preživetje svoje družine in tudi za svoje premoženje, če bo vložila tožbo zoper regijo in podjetje.
Če strah predstavlja primarno oviro za vložitev tožbe ali pritožbe, so enako pomembni tudi drugi razlogi. Velikokrat predstavljata visoki oviri, še posebej v nerazvitih okoljih, neznanje in nepoznavanje, kje iskati pravico. Če je posameznik nepismen in živi v okolju, kjer ni prisotna nobena nevladna organizacija, to pomeni, da ima zelo majhne možnosti, da prične uveljavljati svoje pravice z upanjem na uspeh. Enako pomembna je kakovost, neodvisnost in nepristranost sodne veje oblasti, ki je marsikje daleč od želene. Tudi v razvitih okoljih se mnoge žrtve odrečejo uveljavljanju kršitev, saj so finančni stroški sodnega iskanja pravic zelo visoki, pri čemer pro bono dejavnost in brezplačna pravna pomoč ne dosežeta vseh pomoči potrebnih. Še težje je njihovo uveljavljanje tam, kjer ne poznajo učinkovitega regionalnega varuha človekovih pravic kot sta denimo Evropsko in Interameriško sodišče za človekove pravice.
Morda je uveljavljanje kršitev človekovih pravic le luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki. Vsem ostalim, ki so v preteklosti trpeli oziroma še vedno trpijo zaradi grozovitih kršitev človekovih pravic, pa ne preostane drugega kot da stisnejo zobe in upajo, da se kršitve ne bodo več ponovile. Uveljavljanje kršitev človekovih pravic je tako v razvitem svetu kot tudi nerazvitem svetu odvisno od več dejavnikov, ki so večinoma izven moči žrtev. Pa tudi ko so izpolnjeni vsi objektivni pogoji, morajo žrtve oziroma njeni sorodniki zbrati pogum, da uveljavljajo odgovornost vseh nosilcev kršitev in odškodnino za povzročeno trpljenje. Uveljavljanje kršitev človekovih pravic tako zagotovo ne bi smelo biti luksuz peščice, temveč bi moralo biti dostopno vsakomur, ki utrpi kršitev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
