Demokratične države se za prepoved delovanja določenih političnih strank odločijo le v najbolj ekstremnih primerih. Še redkeje takšni primeri pridejo pred Evropsko sodišče za človekove pravice, pa še to le iz majhnega števila držav kot so Romunija, Španija in Turčija. Sodišča običajno prepovejo delovanje politične stranke zaradi njihovega poseganja v druge človekove pravice oziroma temeljna ustavna načela vsakokratne države. Zadnja zadeva v sagi državnih posegov v delovanje političnih strank oziroma društev prihaja iz Madžarske. Evropsko sodišče za človekove pravice je v začetku julija podalo odločitev v zadevi Vona v. Madžarska (št. 35943/10, 9. julij 2013).
Gospod Vona je spomladi 2007 s še nekaterimi člani politične stranke »Gibanje za boljšo Madžarsko« (Jobbik Magyarországért Mozgalom) ustanovil društvo »Madžarska obrambna zveza« ki naj si prizadevalo za ohranjanje vrednot, kulture, zgodovine madžarskega naroda (7. odstavek sodbe). Društvo je nato ustanovilo »Madžarsko obrambno gibanje«, ki je nato delovalo brez samostojne pravne osebnosti (8. odstavek). Člani gibanja so nato v različnih madžarskih vaseh in mestih, tudi v tistih z romskih prebivalstvom, organizirali javna srečanja in proteste, kjer so razpihovali idejo, da je madžarski narod potrebno zavarovati pred kriminaliteto pripadnikov romske skupnosti na Madžarskem (10. odstavek). Ker so zborovanja učinkovala zastraševalno na romsko prebivalstvo, tudi zaradi enotne ikonografije gibanja, je državni tožilec podal predlog na regionalno sodišče v Budimpešti, da se delovanje društva prepove zaradi očitnega rasističnega izražanja (11. odstavek). Regionalno sodišče je nato društvo prepovedalo, ker so njegovi člani prekoračili meje svobode izražanja, zbiranja in izražanja (13. odstavek). Nato sta Višje sodišče v Budimpešti in madžarsko Vrhovno sodišče prepoved razširila tudi na gibanje, ki ga je ustanovilo društvo, saj je, sicer neformalno, gibanje dejansko delovalo kot del društva (15. in 16. odstavek).
Evropsko sodišče je najprej stopilo v bran ideji oziroma postulatu o pluralizmu idej, ki je mnogim trn v peti, ko je zapisalo, da »ideje ali ravnanja ni mogoče izključiti iz varovalnega polja, ki ga zagotavlja Konvencija zgolj zato, ker ustvarjajo občutek nelagodja pri skupinah državljanov ali zato, ker jih nekateri dojemajo kot nespoštljive« (63. odstavek). Svoboda izražanja seveda ni absolutna in ima svoje meje. Ko društvo ali neko neformalno gibanje prične spodbujati in razpihovati nestrpnost in sovraštvo, so državni posegi v svobodo združevanja v demokratični družbi pogostokrat legitimni in nujni. Evropsko sodišče je zato poudarilo, da »... je država upravičena sprejeti ukrepe, ki omejujejo svobodo združevanja, če je to le potrebno za preprečevanje nevarnosti, ki jo takšna obsežna ustrahovanja predstavljajo, za delovanje demokracije … Obsežno in usklajeno zastraševanje – ki temelji na zagovarjanju rasno motiviranih politik, ki niso združljive s temeljnimi vrednotami demokracije - lahko upraviči državno poseganje v svobodo združevanja…« (69. odstavek).
Pri tem morajo Sodišča skrbno presoditi kateri ukrep je najprimernejši za poseg v svobodo združevanja. Ali je prepoved društva ali politične stranke res nujna in primerna za dosego cilja, denimo učinkovite prepovedi diskriminacije? Evropsko sodišče močno poudarja učinkovito varstvo svobode političnega združevanja v političnih strankah zaradi njihove pomembnosti v demokratičnem procesu. Evropsko sodišče je zato zapisalo, da »naključno razpihovanje protidemokratičnih idej še ni dovolj za prepoved politične stranke v smislu prepričljive nujnosti ... še manj pa v primeru drugih združenj, ki ne morejo uporabljati posebnega statusa, ki ga uživajo politične stranke«, vendar se v primeru »skupka vseh okoliščin, zlasti v primeru usklajenih in načrtovanih dejavnosti ...« lahko poseže v svobodo združevanja (69. odstavek). Ker so madžarska sodišča v pričujočem primeru prepovedala samo delovanje društva in gibanja, so lahko njuni člani še naprej nadaljevali svojo politično dejavnost v okviru političnih strank, zaradi česar demokratični proces ni trpel. Evropsko sodišče je tako ugotovilo, da so madžarska sodišča izbrala nujen in predvsem primeren ter ustrezen ukrep glede na očitano kršitev.
Države nosijo primarno obveznost, da varujejo človekove pravice in temeljne svoboščine na svojem ozemlju, pri čemer nosijo tudi pozitivne obveznosti, da človekove pravice varujejo tudi v zasebnih razmerjih. Če politične stranke, društva in druga združenja ter njegovi predstavniki uporabljajo sovražni govor, morajo države sprejeti ustrezne in primerne ukrepe, da preprečijo nadaljnje razpihovanje sovraštva in nestrpnosti. Nekateri sicer pravijo, da je prepoved političnih strank in društev pogosto dvorezen meč, ker dobre rešitve pravzaprav ni. Če oblast politično stranko prepove, jo s tem izloči iz demokratičnega procesa, zaradi česar je potem demokracija zagotovo izkrivljena. Če pa je oblast permisivna, pa tvega, da se bo radikalizacija nadaljevala. Vendar je varstvo človekovih pravic tisto vrhovno vodilo, ki mora voditi države pri preganjanju sovražnega govora s strani političnih strank ali društev. Ne glede na slednje vodilo morajo države izbrati najprimernejši ukrep v dani situaciji skrbno in taktno tako da, bo preprečil nadaljnje razpihovanje in spodbujanje sovraštva in nestrpnosti, hkrati pa članom prepovedanih združenj ne bo dokončno odvzel pravice, da sodelujejo v demokratičnem procesu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
