Z družbenimi in političnimi spremembami konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja smo v Sloveniji iz socializma stopili na pot tržno-socialne države. Namen uvajanja tržnega gospodarstva je bil v uvedbi konkurence in s tem višje ter bolj kakovostne proizvodnje, ki naj bi povečala družbeno blaginjo, saj naj bi takšen sistem bil bolj učinkovit od socialističnega planskega gospodarstva.
Krovna ustavna določba je bila tu seveda 74. člen URS, ki govori o svobodi podjetništva oz. gospodarske pobude ter prepovedi (nelojalne konkurence in) omejevanja konkurence. Na drugi strani pa smo želeli ohraniti pridobitve socializma v smislu socialne države, kar smo zapisali v drugi člen URS kot socialno državo in v številne druge določbe v zvezi z ustavnimi socialnimi pravicami. Pravzaprav smo se v ideološkem smislu želeli približati moderni zahodni evropski ureditvi glede tržno-socialne države.
Ker pa je bila v socializmu socialna država izjemno sistemsko zasidrana, je bila naloga predvsem, kako uvesti konkurenco v gospodarstvo in v druge družbene podsisteme, da bi hkrati pognali pozitivno tekmovalnost v podjetništvu in temu sorodnih panogah na eni strani, na drugi strani pa ohranili čim večji nivo socialnega varstva. Ocenjujem, da smo se v zadnjih dvajsetih letih tu precej lovili, se šli igro poskusov in napak, marsikaj še sploh ne izčistili ter postavili na zdrave temelje, upam pa, da čim manj zavozili. Vse te poskuse reform je nato presegala gospodarska kriza.
Osebno sta mi na lestvici vrednot socialna država in socialna pravičnost na zelo visokem mestu, vendar tudi zelo cenim zdravo konkurenco na čim več področjih in jo štejem kot tisto tekmovalnost, ki upošteva socialno komponento v smislu družbene odgovornosti. - Pridevnik 'socialen' seveda pomeni družben v smislu družbe kot celote z vsemi njenimi vidiki – tudi ali predvsem z najšibkejšimi oz. najranljivejšimi sestavinami, saj z 'individualizmom' navadno štejemo posameznike, ki so dovolj močni, da se »odlepijo« od družbe. Konkurenčnost pa je možna, če je vzpostavljen trg idej, produktov, storitev, sposobnosti, kadrov itd. Trg omogoča primerjanje in zdravi trg naj bi omogočal zdravo primerjanje, v smislu vladanja sposobnosti prek njenih rezultatov (t. i. meritokratičnost). Socialna država pa naj bi na drugi strani zdravila oz. rehabilitirala »stranske učinke« oz. odklone, ki jih iz takšnih ali drugačnih razlogov proizvede tržna igra. Tako naj bi pri distribuciji družbenega bogastva idealni trg sorazmerno več dajal glede na večje sposobnosti, socialna država pa naj bi več dajala sorazmerno glede na prizadetost.
Tudi dualizem javno-zasebno je nekako povezan z dualizmom sociala-trg. Ker sociala navadno pomeni družbeno dobro, se bolj povezuje s skupnim-javnim, zasebno pa je bližje pojmu individualno. Ni pa to vedno povsem nujno tako: npr. filantrop-zasebnik lahko naredi za socialo več kot neka družbena skupnost, pa tudi zasebni sistemi lahko omogočajo določene socialne produkte (npr. pokojninsko, zdravstveno zavarovanje). Seveda pa je nasploh socialna varnost in njeni sistemi (pokojninsko varstvo, zdravstveno varstvo, varnost invalidov, starševsko varstvo, varstvo revnih, brezposelnih, itd.) bolj zasidrana v javnem kot zasebnem.
Pa smo šli – še pred krizo – z reformiranjem tržnega gospodarstva in socialne države dovolj daleč? Če bi na nekaterih področjih šli še dlje glede spreminjanja družbenih vrednot, morda posledice gospodarske krize, ki nas je zajela v letih 2008 in 2009, ne bi bile tako hude? A zdaj je težko biti pameten za nazaj, treba je rešiti, kar se rešiti da, in državno ladjo spet odpremiti na odprto morje.
Morda pa je trenutna kriza tudi priložnost, da določene stvari postavimo na bolj zdrave temelje – da ob vzpostavitvi zdravega trga oblikujemo tudi zdravo socialo. Če se odrekamo s kazenskimi postopki prevarantskim akterjem na trgih, bi lahko tudi socialo očistili anomalij in lažnih predstav. Te namreč nekaterim dajejo (nezasluženo) potuho.
Dejstvo je, da bi nekaj trga in konkurenčnosti lahko še dodatno uvedli tudi v t. i. javni sektor – denimo v visoko šolstvo, ki je po svoji togi ureditvi še vedno postsocialistično in nekonkurenčno. To sicer ni neposredno povezano s socialo, toda še preštevilne pozicije v njem so »socialne«. To pa je zlagana socialnost, kvazi-sociala kot krinka in potuha za nesposobnost, ki dobesedno odžira kruh pravi sociali – kajti iz iste državne malhe, od koder se napaja visoko šolstvo, se hrani tudi sociala. Tudi tu bi namreč moralo priti do t. i. »prevrednotenja vrednot«. Kot je bilo pred leti masovno izkoriščanje socialnih prejemkov in transferjev za osebno bogatenje. To je bila lažna ali celo sprevržena, nemoralna sociala in močno upam, da tega ni več.
Na drugi strani prenapihnjeni javni sektor (pavšalne ocene pravijo, da je nekako tretjina zaposlenih preveč) igra pomembno socialno funkcijo, četudi naj to ne bi bil njegov namen. Predstavljajte si, da bi ta moral »shujšati« za približno tretjino, s čimer bi se resda uvedla večja konkurenčnost ter tudi kakovost njegovih storitev, kakšna socialna bomba bi to bila za stopnjo brezposelnosti v Sloveniji – ob že zdaj visoki številki. To bi sicer lahko storili, a le če bi lahko tem odpuščenim zagotovili druge službe npr. v gospodarstvu. Teh pa ne bo, dokler ne bo prišlo do tujih investicij ali investicij države, ki bi se dodatno zadolžila ali nova delovna mesta financirala iz odprodaje dela državnega premoženja.
Kaj se torej piše našemu trgu, kaj se piše socialni državi? Njuna usoda je vsekakor skupna. Ali naj čakamo na (svetovno) »čarobno palico«, ki bo rešila krizo, ali pa imamo še kakšne notranje rezerve? No, zdi se, da bi te s kakšno ali kakšnimi družbenimi prerazporeditvami lahko še našli. Če so v politiki ideje že izčrpane, pa naj se država obrne na svoje državljane. Si to upa država narediti in razpisati kakšen natečaj za raziskovalne projekte npr. z naslovom »Kako državo potegniti iz krize«? Morda bi tu padle za politiko predobre ideje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
