Toda ali ni problem sodobnega človeka prav ta, da se večinoma pretirano izgovarja na kompleksnost pojavov in zato spregleda nekatere »preproste resnice«? Ali ni res, da je vse tisto, kar je zapleteno, v resnici tudi zelo enostavno – pač odvisno od načina gledanja…? No, poglejmo si na poenostavljen način razmerje med legitimnostjo in legalnostjo ter nato nekatere vidike legitimnosti prava.
Legitimnost pomeni predvsem upravičenost, sprejemljivost, lahko pa nenazadnje tudi pravičnost nekega družbenega ravnanja ali družbene (npr. oblastne) institucije. Če je npr. neka oblast legitimna, to pomeni, da jo bodisi posameznik (subjektivna legitimnost) bodisi širša družbena skupnost oziroma družbena večina (objektivna legitimnost) priznava za upravičeno, sprejemljivo, dobro, uspešno – skratka za takšno, kot si jo ljudje vsaj pretežno želijo. Beseda legitimnost je sestavljena iz dveh delov, iz besede lex, ki pomeni zakon, in besede intimus, ki pomeni notranji ali najgloblji. To pomeni, da gre pri legitimnosti predvsem za naše notranje doživetje, notranji oziroma intimen odnos do nečesa, čemur nato pripišemo značaj legitimnosti ali nelegitimnosti. Na kolektivni ravni se ta notranja doživetja posameznikov izrazijo navzven, bodisi v javni podpori neke oblasti bodisi v njeni kritiki, tj. v odrekanju upravičenosti in sprejemljivosti dejanj in obstoja te oblasti.
Za razliko od legitimnosti, pomeni legalnost predvsem zakonitost, v širšem smislu pa tudi pravnost nekega družbenega ravnanja ali družbene institucije. Legalnost se torej nanaša na ožji pojem prava in zakona kot pravnega akta. Legalno ravna tisti subjekt, ki se podreja pravnemu zakonu oziroma postavljenemu (pozitivnemu) pravu. V okoljih, kjer pravo še ni izdiferencirano kot relativno samostojna pojavnost, kjer torej pravne norme niso dojete kot vsaj relativno ločene od religioznih, moralnih, običajnih, političnih in drugih norm (tako je npr. še dandanes v mnogih plemenskih skupnostih ali v izrazito religioznih družbah, kjer ni mogoče govoriti o modernem pravu), tam bistvene razlike med legitimnostjo in legalnostjo ni, kajti tam se oba pojma nanašata na neko občo ali višjo zakonitost, ki pomeni (pravično) merilo človeškega oziroma družbenega ravnanja. V modernem pravu, tj. takšnem kot ga poznamo v demokratični in pravni državi, pa oba navedena pojma ločujemo. Tako je npr. lahko ravnanje vlade legalno in legitimno – tj. tako v skladu z zakonom (pravom) kot tudi splošno sprejemljivo oziroma pozitivno ovrednoteno s strani državljanov. Lahko pa je npr. ravnanje vlade legalno, vendar nelegitimno (npr. vlada dosledno izvršuje zakon, s katerim večina državljanov izrazito ne soglaša), ali pa legitimno, vendar nelegalno (vlada ravna državljanom všečno, vendar pri tem krši zakon ali kake druge predpise).
Ideal je seveda hkratno legalno in legitimno ravnanje oblastnih in drugih državnih in družbenih institucij ter vseh posameznikov, ki te institucije predstavljajo. Ker pa v praksi tega ideala večkrat ni mogoče uresničiti, se moramo v takšnih primerih odločiti, čemu dati prednost. V pravni državi mora imeti prednost pravo. Čeprav tudi to načelo – tako kot nobeno drugo človeško vodilo ravnanja – ni absolutno, pa je treba nanj vedno znova jasno in glasno opozarjati ter s tem spodbujati ozaveščenost o družbenem pomenu prava in pravne države. Če se mora npr. nek državni organ ali funkcionar odločiti, ali naj ravna všečno državljanom, tudi če s tem »malce« ali pa celo »malce bolj« krši pravo, ali pa naj raje spoštuje pravo in se morebiti državljanom celo »malce« ali »malce bolj« zameri – je odgovor jasen: spoštovati mora pravo. Če tega ne stori, ga sicer lahko razumemo, vendar pa nikakor ne smemo odobravati njegovega ravnanja. V nasprotnem primeru se namreč s tem sproži plaz podobnih ravnanj vseh nosilcev oblasti, kar vodi v nepravno družbeno stanje, tj. v stanje, v katerem postane v končni instanci odločilna prevlada gole moči oziroma nasilja.
Seveda pa se tu samodejno zastavi vprašanje: kakšno ali katero pravo? Ali nima npr. politik, državljan in morda celo sodnik nekakšno moralno (etično) ali drugačno dolžnost, da ne spoštuje slabega, nepravičnega, nekoristnega… zakona oziroma prava? To večno vprašanje doživlja svoja utelešenja vedno znova v raznih političnih govorih, teoretičnih razpravah in nenazadnje celo v konkretnih ravnanjih posameznikov. Toda argument ali »izgovor«, da je veljavno pravo neznosno krivično, je dejansko lahko sprejemljiv (legitimen) in tudi pravno uporaben (legalen v širšem smislu besede) zgolj v izrazito skrajnih situacijah, ko npr. totalitarni režim s pomočjo gole pravne forme (»zakonov«, ki so to le še po nazivu) krši vsa temeljna načela človečnosti, tepta človekove pravice, načrtno uničuje človeška življenja ipd. V tem primeru je, če govorimo v duhu znanega nemškega pravnega filozofa 20. stoletja G. Radbrucha, mogoče takšnemu »pravu« izjemoma (tudi z uporom) celo odreči naravo prava. Toda v t.i. normalnih časih, ko ljudje prava še zdaleč ne dojemamo kot tako nepravičnega, da bi nas to lahko spodbujalo k revolucionarnim mislim in dejanjem, moramo pravo spoštovati. Če se z določenim zakonom ali drugim predpisom ne strinjamo, potem moramo uporabiti pravno dopustne in možne poti za spremembo predpisov, pa tudi za spremembo pravne prakse itd. Če se izrazim nekoliko v duhu N. Luhmanna, moramo legitimnost udejanjati skozi legalnost, oziroma vsaj ne proti njej.
Seveda pa se zastavlja tudi vprašanje, kdaj je neko pravo legitimno in kdaj ga je zaradi nelegitimnosti treba – po pravni poti – spremeniti. Ob tem se moramo zavedati, da pravo že po svoji naravi nikoli ne more biti legitimno v vseh svojih sestavinah, saj ljudje z določenimi deli prava (npr. z davčno zakonodajo, s pravico do splava ali do istospolnih porok) včasih tudi v večji meri intimno ne soglašajo. Toda za legitimnost prava kot celote je pač pomembno, da ga ljudje večinsko in v pretežni meri le sprejemajo kot ustreznega.
Skozi zgodovino se je razvilo več možnih utemeljitev legitimnosti prava. Če izhajamo iz učenja M. Webra, lahko (idealno-tipsko) navedemo kot vir legitimnosti prava karizmo voditelja (karizmatično pravo), (običajno)pravno izročilo (tradicionalno pravo) ali demokratični temelj splošnih pravnih norm (legalno pravo). Mnogi vidijo izvor legitimnosti prava v t.i. naravnem pravu kot sklopu (naj)višjih, praviloma nespremenljivih in večnih pravnih vrednot oziroma načel, med katerimi je osrednja vrednota pravičnost. V okviru naravnopravnih teorij zasedajo posebno mesto tiste, ki utemeljujejo legitimnost prava v božji volji ali v božjem razumu. Znotraj modernega demokratičnega izročila se kot poseben izvor legitimnosti prava dojemajo tudi človekove pravice ter nekatere druge vrednote, ki so sad pravno-civilizacijskega razvoja (npr. načelo nediskriminacije)…
Kakorkoli že, pravo je toliko bolj uspešno, kolikor bolj je legitimno. Iskanje čim višje stopnje ujemanja med legitimnostjo in legalnostjo (delovanja) državne oblasti je zato velik izziv sleherne demokratično organizirane družbe, v kateri prevladuje načelo pravne države. Nosilci oblasti, ki so v tem pogledu pogosto na preizkušnji (in tudi v skušnjavi!), se morajo zavedati, da prav oni postavljajo vzorce in zgled(!) vedenja drugim državljanom. V tem pogledu se je zato treba še posebej zavedati, da tudi za pravo velja, da je potrebno veliko časa in truda za njegovo ustrezno izgradnjo, medtem ko ga je mogoče porušiti zelo hitro – kar ima seveda zelo usodne družbene posledice.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
