Na nek način lahko razumem, zakaj se problematizira in postavlja pod vprašaj sodstvo, tako glede načina in vsebine dela, kot tudi čisto po personalni plati – torej glede sodnikov samih. Pa vendarle se mi zdi, da ima v Sloveniji to pogosto globlje podlage, kot zgolj zaznavanje nekaterih objektivnih težav.
V prvi vrsti sem prepričan, da slovenska (pravna) kultura preprosto (še) ne zna sprejemati samega prava v objektivnem smislu in ga ponotranjiti kot del svoje bivanjske razsežnosti. Pravo namreč že po svojem bistvu zahteva pretežno konformnost in določeno samoumevnost svoje veljave, pri čemer niti ni bistveno, kakšne intimne razloge si posamezniki tolmačijo kot ključne.
Lahko da se motim, a zdi se mi, da je osnovna težava prav v dejstvu, da slovenski živelj enostavno zaradi zgodovinskih razlogov nima tiste samozavesti, ki je predpogoj za sprejemanje prava kot neke objektivne stvarnosti. Če parafraziram Kaufmanna: »Samo rodovi, ki zaupajo vase in svet lahko sprejemajo pravo kot objektivno dejstvo« 1
Krhka slovenska samopodoba, za katero je že kazalo, da bo z osamosvojitvijo države, končno našla dovolj čvrsto podlago za svoj razcvet, je po mojem osebnem prepričanju v letih naše samostojnosti, to podlago izgubila. Razlogi za to so seveda globoki in korenine le teh so začele rasti že leta 1991. Sam sem recimo, bil v tistem času prav besen, ker se je neprestano govorilo o tem (in pogosto še sedaj), kdo vse nas bo »priznal« kot samostojno državo, kot da nam bo to dalo končno legitimnost za lasten obstoj. Vsakemu bi moralo biti jasno, da obstoj Republike Slovenije ni odvisen od priznanja drugih, temveč zgolj od lastne moči in volje do obstoja in da priznanje kot tako nima nikakršne konstitutivne narave.
Ta osnovna napaka v koncepciji našega »nacionalnega« mišljenja se je seveda ponavljala in perpetuirala vse do danes. Danes se samo ponavlja v okvirih sprejemanja vseh možnih diktatov Bruslja, Berlina, Pariza in kar se še natepe drugih v naš bivanjski prostor. Pred tem pa smo sprejemali zakonodajo in oblikovali našo pravno in državno stvarnost zaradi »približevanja« EU, NATO, OECD itd. itd. in to pogosto uporabljali kot edini zveličavni argument.
Zato po mojem ni čudno, da nikoli nismo ponotranjili, da pravo kot tako, predstavlja nujnost urejenega sobivanja vseh. Objektivnost prava kot notranja nuja se je izgubila, nadomestilo pa jo je prepričanje o tem, da gre za subjektivni instrument, ki se prepušča bodisi vsakokratnemu nosilcu politične oblasti bodisi v državi ali v mednarodni skupnosti. Prav zaradi tega smo brez slabe vesti dopustili, da je zakonodaja pogosto posegla tudi v »nerazpoložljivo« (npr. v človekove pravice) in si prislužili obsodbe, ki jih še zdaj ne znamo sprejemati.
Tukaj se najbolj kaže naša hlapčevska mentaliteta, pa naj mi to zdaj kdo zameri ali ne. Ne zavedamo se, da s spoštovanjem prava sledimo našemu človeškemu bistvu, temveč pričakujemo, da nas bo naš »gospodar« priznal kot všečnejšega, nam s tem omogočil neko prednost ali pa, da se bomo lahko tako izognili posledicam lastne nepopolnosti (beri: človeškosti). To je naša temeljna slabost.
Ne čudi torej, da se od sodstva pričakuje, da bo obsodilo »druge«, za katere se domneva (sic!), da so kršili zakon ali, da se brez sramu predlaga, da se naj za nekatere osebe zakon uporablja drugače, samo zaradi njihovih osebnih ali političnih lastnosti. Zato ne čudi tudi, da se (brez kakršnegakoli razmišljanja o posledicah) ustvarja vtis o subjektivnosti sodnikov in podobno in tudi ne, da pride do idej, da bi bilo bolje sojenje prepustiti tujcem.
Ne da se mi, res, razlagati, da je za vsakega sodnika vsak primer, ki ga dobi v razsojo, »predmet«, ki ga mora rešiti na podlagi zakona in da bo njegovo odločitev preverjalo (v kazenskem pravu) najmanj 10 drugih sodnikov, katerih tudi v najbolj optimalnih razmerah ne more poznati ali anticipirati njihove politične ali emocionalne nastrojenosti. Da ima vsaka napaka svoje posledice bodisi v evidenci »pritožbenih uspehov«, bodisi v kritični oceni njegovega dela, ki ima vpliv na njegovo poklicno kariero, v končni posledici tudi s prenehanjem njegove funkcije, in, da bi bila že zaradi tega cena samovolje previsoka. In ne da se mi, res, razlagati, da sodbe sodnikom ne pišejo ne v Murglah in ne v Grosupljem, iz prav istih razlogov. In prav tako ne, da se postopek zaključi takrat, ko sodba postane dokončna2 in da se lahko preveri s številnimi pravnimi sredstvi.
Gre preprosto za vprašanje, ali smo kot prebivalci neke države pripravljeni sprejeti zavezo in odgovornost do prava tudi takrat, ko nam to ni všeč in s tem pokazati, da smo upravičeni do lastne oblasti. Ali, kot pravi Sokrat Kritonu: »ali se ti zdi, da bi še obstajala in ne bi popolnoma propadla država, v kateri izrečene sodniške sodbe nimajo nobene moči, temveč jih posamezniki lahko razveljavijo in postavijo na glavo«3
[1] A.Kaufmann: Uvod v filozofijo prava, str. 28: Citat je “samo rodovi, ki zaupajo vase in svet, se posvečajo naravnemu pravu”, str. 28
[2] Izraz „dokončna“ ne uporabljam kot pravni terminus tehnicus, temveč v smislu, da zoper sodbo ni možno več pravno ukrepati oz. je izpodbijati. Na to nedoslednost sem bil prijazno opozorjen prav iz sodniških vrst, kar še enkrat dokazuje moje navedbe v tem odstavku.
[3] Citirano po A.Kaufmann: Uvod v filozofijo prava, str. 55
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
