Seveda nikakor ne želim podcenjevati bralca in si domišljati, da ne ve, za kaj pri zaupanju gre. Vsakdo od nas razume, da je zaupanje med ljudmi pomembno in da smo v življenju pogosto najbolj razočarani ravno takrat, kadar nas kdo izneveri v našem zaupanju (vanj). Toda prepričan sem, da se vsakodnevno večina ljudi sploh ne zaveda, kako obsežno in intenzivno je naše zaupanje v svet okoli nas.
No, najprej velja reči, da seveda lahko do nekoga ali nečesa (na koncu bom pojasnil, da je končni naslovljenec zaupanja vedno nekdo(!) in ne nekaj) vzpostavimo odnos zaupanja le v primeru neke negotovosti. Če npr. zaupamo v to, da bomo nekega dne umrli, to ni tista vrsta zaupanja, ki jo imamo v mislih, ko običajno uporabljamo besedo zaupanje. Pa vendar, tudi v dejstvo smrti je mogoče na nek način »zaupati«, kajti tudi za smrt (v običajnem pomenu besede) ne moremo stoodstotno trditi, da bo nastopila. Smrt je »le« znanstveno dokazljivo dejstvo, kar nekoliko poenostavljeno rečeno pomeni, da ne moremo stoodstotno zanesljivo vnaprej dokazati, da pa morda nekdo le ne bo umrl. Zaupati torej pomeni verjeti, da se bo nekaj zgodilo ali uresničilo tako, kot mislimo ali čutimo, pri čemer se zavedamo, da obstaja(jo) tudi možnost(i), da se nekaj zgodi ali uresniči drugače. Tako npr. zaupamo prijatelju, da bo držal dano besedo in nam vrnil izposojeni denar.
Toda naše zaupanje gre dejansko mnogo dlje, kot se sploh zavedamo. Včasih, na kakšnem predavanju, to ponazorim z različnimi primeri. Čeprav sem nekaj primerov v sorodnem smislu navedel že zadnjič, si velja tu zaradi nazornosti pogledati še nekaj drugačnih. Tako se lahko npr. vprašate, ali pred vsako vožnjo z avtomobilom preverite stanje vseh gum, zavorne tekočine, krmilnega sistema itd. Ali morda ne? Ali enostavno kar tedne in mesece zaupate proizvajalcu in mehaniku, ki sta poskrbela za vaše vozilo? Ali celo na splošno tako zaupate ljudem, da vas sploh ni strah, da bi vam nekdo morebiti na skrivaj onesposobil zavore, gume ali krmilni sistem; ali pa morda celo kaj nastavil v avto …? Ali s kemičnimi in drugimi metodami preverjate vsebino ustekleničenih pijač in hrane, ki jo kupite v trgovini? Ali morda ne? Ali kar zaupate proizvajalcu in prodajalcu, da datum proizvodnje ni ponarejen, zmoten ipd., ali pa, da ni nekdo npr. skrivoma vbrizgal v steklenico, škatlo ali vrečko kakšno škodljivo substanco? Ali zaupate tistim, ki nam pravijo, da so mobiteli, računalniki, televizija ipd. relativno neškodljivi za naše zdravje? Ali zaupate profesorju ali kakšnemu drugemu predavatelju, ki vam predava snov, o kateri pred tem niste vedeli nič ali ste vedeli le zelo malo? Ali se morebiti on ne moti, oziroma ali morda določenih pogledov ne prireja zgolj svojim subjektivnim videnjem in interesom? Ali zaupate pravnikom, politikom, zdravnikom – pri vseh njihovih obljubah, nasvetih, diagnozah itd.? No ja, morda smo nekoliko manj zaupljivi do vremenskih napovedi, toda po drugi strani verjetno nihče od nas ta hip ne razmišlja o tem, da bi lahko npr. naš planet zašel s svoje vesoljske tirnice – a ni zanimivo, kako zelo zaupamo celo zakonitostim, za katere niti ne poznamo natančno (dokončnega) vzroka… Takšne primere bi lahko navajali v nedogled in vedno znova ugotavljali, da smo ljudje pravzaprav izredno zaupljiva bitja, čeprav se po drugi strani pogosto zgodi, da se še sami nase ne moremo povsem zanesti (le pomislimo, kaj vse smo sebi in drugim že obljubili, pa nismo izpolnili). Seveda to ne pomeni, da vse to velja za vsakogar, kot tudi ne, da zaupamo kar vsakomur in vsemu počez. Toda dejstvo je, da se v vsakdanjem življenju zaradi privajenosti na to in ono o marsičem ne sprašujemo, ker enostavno verjamemo ali zaupamo, da se bo odvijalo po ustaljenih smernicah oziroma tako kot si želimo.
Spomnim se, da sem nekoč bral, da so kitajskega filozofa Konfucija učenci vprašali, čemu bi se najprej odrekel, če bi lahko (npr. kot vladar) izbiral le med vojsko, zaupanjem in hrano. Konfucij je odgovoril, da bi se najprej odrekel vojski. Na vprašanje, čemu bi se odrekel za tem, pa je odgovoril, da bi se odrekel hrani. Ko so ga učenci začudeni opozorili, da bi potem vsi ljudje umrli, jim je dejal, da družba brez zaupanja ne more obstati, zato v takšni družbi ljudem tudi hrana ne bi nič (več) pomagala. Ta Konfucijev razmislek, ki ga tu navajam zgolj po spominu (morda je kakšna podrobnost zapisana oziroma prevedena drugače) je pravzaprav izredno sporočilen. Če bi ga moral sam dopolniti, tj. podrobneje razložiti, bi dejal, da je boljše, če ljudje umremo od lakote, kot pa, da nas popolno nezaupanje privede do sovraštva, nasilja in celo vojne. Če umremo od lakote, lahko pri tem še vedno ohranimo svojo človečnost (humanost) in druge vrednostno pozitivne lastnosti, če pa se medsebojno sovražimo, prizadenemo in končno celo uničimo zaradi nezaupanja, smo se s tem razčlovečili in tako zapravili svoje pozitivne človeške lastnosti.
Vprašanje zaupanja torej ni le vprašanje občutka predvidljivosti, varnosti. Vprašanje zaupanja je predvsem tudi vprašanje človečnosti. Ali se trudimo, da (v čim večji meri) upravičimo zaupanje, ki ga imajo drugi v nas? Če se na tej točki preusmerimo v pomen sintagme zaupanje v pravo, lahko ugotovimo, da je tudi v njenem okviru na temeljni ravni prisoten element človečnosti, čeprav iz njene osnovne opredelitve tega morebiti ne moremo neposredno zaznati.
Naj pojasnim. Načelo zaupanja v pravo je druga plat kovanca, ki ga imenujemo načelo pravne varnosti. Če izpostavimo temelji vidik načela pravne varnosti, kot to načelo pretežno pojmujemo v evropskem kontinentalnem pravu, potem nam pravna varnost pomeni predvsem predvidljivost in zanesljivost prava. Načelo pravne varnosti torej terja, da so zakoni in drugi splošni akti javni in po vsebini takšni, da lahko iz njih vsaj relativno določno predvidimo, kaj nam pravo nalaga in dopušča in kaj ne, poleg tega pa morajo ti pravni akti zagotavljati tudi ustrezna pravna sredstva in subjekte (npr. državne organe), ki omogočajo, da se ti akti tudi resnično (tj. zanesljivo) udejanjajo v družbenih razmerjih. Iz tega izhaja seveda zaupanje v pravo, saj ob navedenih predpostavkah vsebino zakonov (pretežno pa tudi vsebino ustaljene pravne prakse, ki te zakone udejanja) poznamo vnaprej in se lahko nanjo tudi praktično opremo oziroma zanesemo. Seveda sta v praksi načeli oziroma vrednoti pravne varnosti in zaupanja v pravo uresničeni le v določeni (omejeni) meri. Toda o obstoju pravne države, kot njunem skupnem vrednostnem okviru, lahko govorimo le, če se obe načeli uresničujeta v pretežnem obsegu, pri čemer se tega obsega ne sme meriti zgolj kvantitativno, pač pa tudi kvalitativno (preprosto povedano: več manjših nepredvidljivosti ima lahko manjšo težo od ene ali dveh večjih nepredvidljivosti).
Če ljudje zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (npr. zaradi nespoštovanja zakonov s strani državnih organov ali predolgih upravnih in sodnih zaostankov) v pretežni meri izgubimo zaupanje v pravo, se prične družba razkrajati. Če namreč več ne zaupamo pravu, se zatekamo k izven- ali protipravnim načinom reševanja svojih »pravnih« problemov, kar prej ali slej kulminira v popolni prevladi nasilja, korupcije, nepotizma, mafije ipd. Zato vsekakor ni naključje, da doktrina in praksa pravne države zaupanje v pravo postavljata v sam vrh pravnih vrednot.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da zaupanje ni zaupanje v »mrtve stvari«, pač pa zaupanje v ljudi in druga bitja (živali, rastline itd.). Tudi ko npr. zaupamo v zanesljivost poti zemlje okoli sonca, s tem ne zaupamo zemlji, soncu ali (»naravnem«) zakonu, ki ju vodi, pač pa tu – zavestno ali nezavedno – zaupamo tisti Višji sili ali Bogu, ki vse to dogajanje sproža in uravnava. Če to mutatis mutandis apliciramo na pravo, lahko ugotovimo, da zaupanje v pravo v resnici pomeni zaupanje v ljudi (in tako smo spet pri človeškosti in človečnosti), kajti ljudje so tisti, ki zakone pišejo in izvajajo. Predvidljivost in zanesljivost prava sta zato vedno kakovost ljudi in ne nekih brezosebnih pravnih norm. Vprašanje pa je, ali se tega dovolj zavedamo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
